Ivana pred morjem

Mediji o knjigi

»Slog pisanja je izredno tekoč in prepletanje zgodb v različnih časih in prostorih tako privlačno, da je knjigo iz rok skoraj nemogoče odložiti pred koncem.« – Bukla

»Avtorica je dokazala, da zna in zmore – v enem kosu – zaobseči zgodbo, ki nas s suspenzom ne samo drži v napetosti, pač pa ponuja velik estetski užitek.« – Gabriela Babnik, Delo

» … fantastična zanimiva zgodba …delo je mojstrsko zapisano. Jezik, igra besed, uporaba tujejezičnih fragmentov, ples preskakovanja časa in prostorov so odlike visoko izrazne dušne knjige in dober učbenik žlahtne pripovedi, ki kliče po ekranizaciji.« – Urška Krišelj Grubar, Zarja Jana

​»Roman Ivana pred morjem – nominiran je bil tudi za nagrado modra ptica – s kompleksno, brezhibno zgradbo v branje ponuja zelo berljivo, večplastno in nepredvidljivo zgodbo.« – Tina Kozin, Radio Slovenija

»Pred kratkim pa smo dobili v branje roman, Ivana pred morjem. V njem vnukinja preko pisem in fotografij iz družinske zapuščine odkriva zgodbo svoje babice Ivane, rojene na začetku 20. stoletja, zgodba o času in prostoru, pa tudi o ljubezni in intimi, v katero vdira zunanji svet.« – Alenka Zor Simonitti, oddaja Pisave, TV Slovenija

»Veronika Simoniti (1967), ki jo poznamo tudi po odličnih knjižnih prevodih iz francoščine in italijanščine, je letos prijetno presenetila s subtilnim, toplo izpisanim in napetim romanom Ivana pred morjem.« – Renata Zamida, Ona, priloga Dela

»Pravi, daje dogodke in ljudi spremenila v fikcijo - pozoren bralec pa bo ob liku Vitalija Piumana, karizmatičnega umetnika, intelektualca in partizanskega vojaka, hkrati pa velikega ženskarja, morda pomislil na pisatelja Vitomila Zupana.« – Lara Paukovič, Mladina

»Ivana pred morjem je večplastno besedilo, ki v naraciji zelo spretno prehaja med različnimi dogajalnimi časi, med navedki iz pisem in dogodki, postavljenimi v številne kraje, ne da bi pripoved izgubila napetost in s tem pozornost bralca.« – Tadeja Krečič, 3. program radia Slovenija – Ars

»V mehkobni, topli in senzualni pripovedi hitrih menjav prizorov ter razpršenih časov in zgodb, ki med drugim sporočajo, da je preteklost v sedanjosti prisotna s srhljivo intenziteto, ki naseljuje tudi prihodnost, je sugestivnemu spoju poetične obmorske krajine in razbolene intimne posameznika v še eno tridelnost dodan oddaljeni, cinični glas sodobnika, čigar namen razrahljati pezo preteklosti deluje kot jezik, ki si prizadeva ubesediti neubesedljivo.« – Jasna Lasja, Dnevnik

»Ivana pred morjem je prava literatura. Po moji presoji je Anina pripoved eno najboljših ali morda celo najboljše slovensko prozno besedilo zadnjih nekaj let.« – Marjan Kordaš, Isis

»Veronika Simoniti je prepričala z romanom Ivana pred morjem. Delo, ki obsega čas sedmih desetletij in razgrne usodo treh tudi od vojne zaznamovanih generacij, se približuje epskosti. Uokvirja ga vtis topline, ki pomaga graditi pripoved o tem, da je preteklost v sedanjosti prisotna s srhljivo intenziteto.« – Dnevnik

»Veronika Simoniti svoj roman spleta iz več zgodb in posega v različne segmente preteklosti, vanj vključuje zajeten kos od vojne okuženega sveta, to pa počne suvereno in s posebno, spravljivo mehkobo ter jezikovno občutljivostjo, ki je značilna tudi za njena ostala leposlovna dela.« – Matej Bogataj, Mladina

»Veronika Simoniti tako izpiše v svojem drugem romanu /…/ zgodbo, katere povrhnjica se zdi podobna mnogim drugim, ki črpajo snov iz vojnega obdobja, vendar skoznjo izriše kompleksen in prepričljiv psihološki profil ženske, polne kontradikcij, ki jo kljub dolgotrajni vztrajnosti, krpanju ran in boju zoper sovražne sile, nazadnje porazi življenje.« – Maja Smotlak, Primorski dnevnik

»Roman je spisan napeto, da ga ne moremo odložiti do konca, slog pisanja je izbran in nežen kot idrijska čipka.« – Tanja Tuma, pisateljica in založnica, rtvslo.si

»Zdi se, da Veronika Simoniti z Ivano nasprotuje neki skrajno subjektivni poziciji, ki smo je vajeni danes in je Resnico razdrobila v resnice, fakte v postfakte, realne objektivne okoliščine pa v osebno perspektivo. Čeprav nam je zgodovina posredovana prek pripovedovalke, ki bere pisma, je ta posredovanost zabrisana: babičina zgodovina vstane neposredno pred nami, kot bi se pripovedovalka vživela vanjo, kot bi bila na prizorišču dogajanja.« – Robert Kuret, Delo

»Narejeni smo iz spominov, ki gradijo našo percepcijo sveta in so pomembna komponenta naše identitete. A ne gre le za spomine, temveč tudi za materialne stvari. To ni le roman o času in minevanju, ampak tudi roman o prostoru. Dom ima v zgodbi velik pomen, kot tudi predmeti, ki so v njem in pripovedujejo svoje zgodbe.« – Veronika Simoniti v intervjuju za Delo

»Roman razkrije dovolj, da začutiš usodo babice Ivane, a hkrati zamolči podrobnosti, ki se tako rade izgubijo, ker je o njih boljše molčati in nanje pozabiti.« – metropolitan.si

»Naslov je nalašč tak, da si ga lahko vsak razlaga po svoje. Gotovo je morje simbol nečesa nedosegljivega in torej hrepenenja po ljubezni in po domu ter na nek način predstavlja tudi Ivaninega moža Adrijan, kar tudi ni naključno ime, je še razložila kresnikova nagrajenka.« – Primorski dnevnik

»V romanu se prepleta več pripovedovalskih niti, toda tisto, rdečo, v rokah drži babica Ivana. Spoznamo jo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je bila še zasanjano, čeprav uporno dekletce, z njo pa nato hodimo vštric skoraj sedem desetletij. Toda Ivana sama nam tiste skrivnosti, ki poganja roman, bralca pa žene , da vztrajno obrača strani, ne razkrije.« – airbeletrina.si