Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Tekmovanje v preskakovanju kanala na Nizozemskem.

Naj se igra začne

Kaj je tisto, zaradi česar kak šport postane olimpijski? Izbrali smo nekaj  najbolj prismuknjenih kandidatov.

Puristi so bili proti, ko je sinhrono plavanje leta 1984 na olimpijskih igrah v Los Angelesu postalo olimpijski šport. Toda danes je umetnostno plavanje, kot je poznano zdaj, priljubljena disciplina olimpijskih iger.

Države, ki gostijo olimpijske igre, lahko predlagajo nove dogodke: na tokijskih olimpijskih igrah sta bili med drugim predlagani deskanje na vodi in rolkanje.

Francozi so predlagali, da bi na olimpijskih igrah 2024 med olimpijske športe uvrstili parkour. Športna disciplina, ki jo je šele leta 1988 izumil francoski igralec in kaskader David Belle, vključuje tek, plezanje, guganje, plazenje in preskakovanje niza mestnih ovir.

Katero nenavadno športno disciplino bi predlagala druga evropska mesta, če bi gostila olimpijske igre?
 

Fierljeppen (preskakovanje kanalov), Amsterdam, Nizozemska 

“Fierljeppen je zelo preprost šport,” pravi Douwe Boersma iz nizozemskega združenja za fierljeppen. “Oseba se s pomočjo palice zavihti čez vodo, in kdor skoči najdlje, zmaga.” A to ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

Tekmovalci tečejo po zaletni stezi, pred kanalom ali jezerom skočijo na dolgo palico, nato pa skušajo splezati čim višje, da bi preskočili čim večjo razdaljo. Če jim uspe, se zavihtijo na široko, peščeno pristajalno območje na drugi strani vodnega telesa. Če jim spodleti, se okopajo.

Šport izvira iz Zahodne Frizije, severno od Amsterdama, kjer so kmetje razvili disciplino fierljeppen (“dolgih skokov”): s pomočjo dolge lesene palice oziroma polsstokoma so skakali čez kanale in potoke. Leta 1767 so potekala prva tekmovanja v fierljeppenu, zmagal je tisti, ki je preskočil največjo razdaljo.

Danes skakalci uporabljajo palice iz karbonskih vlaken, dolge od osem do trinajst metrov. Trenutna svetovna rekorda sta 22,21 metra za moške in 18,19 metra za ženske.

“Če se v pravem trenutku spustiš in padeš, ni nevarno,” pravi Kimberly Engelhard, ena od vodilnih tekmovalk. “Ampak ves čas moraš biti pozoren na vse, kar delaš. Stalno moraš napredovati, tvegati in se truditi, da bi skočil še dlje – in v tem je čar tega športa.”

Na nekaterih tekmah fierljeppena tekmovalci skačejo drug ob drugem, po dva ali trije naenkrat, tako da je zrak poln letečih Holandcev in Holandk.
 

Šahboks, Berlin, Nemčija

Šahboks je neverjetna kombinacija najbolj priljubljene miselne igre na svetu s telesno najzahtevnejšim športom na svetu – šahmat se sreča z nokavtom. Šahboks se je kot namišljeni šport prvič pojavil v stripu Froid Equateur (Hladni ekvator) iz leta 1992 francosko-jugoslovanskega avtorja Enkija Bilala. Leta 2003 je ta strip navdihnil performerja Iepeja Rubingha, ki živi v Berlinu, da je uprizoril in tekmoval  v prvem resničnem šahboksarskem dvoboju.

 “V bistvu iščemo najbolj vzdržljive in najpametnejše moške in ženske na planetu,” razlaga Rubingh. Šport ima danes privržence po vsem svetu, v Indiji pa je kar tretjina tekmovalcev – tekmovalk.

Vsak dvoboj sestavlja šest štiriminutnih rund hitropoteznega šaha (potezo je treba narediti v 10 sekundah) in pet triminutnih rund boksa. O zmagi odloči bodisi šahmat ali nokavt; zmagaš tudi, če tvoj nasprotnik poteze ne potegne pravočasno. In če se ne zgodi nič od tega, zmaga tisti, ki je pri boksu osvojil največ točk.

Šahboks

Možgansko-mišični spopad v ringu.

Eden najbolj znanih šahbokserjev je Terry Marsh iz Združenega kraljestva. Nekdanji nosilec naslova prvaka v lahki in velter kategoriji je bil kot deček tudi šahovski prvak. “Ne morem vam s 100-odstotno gotovostjo odgovoriti, ali sem imel prej šahovsko desko ali boksarske rokavice, ampak nikoli jih nisem uporabljal hkrati!” se pošali Marsh.

Ko je odkril šahboks, je bil navdušen. “Ali dober šahist premaga dobrega boksarja ali obratno ali je bolje biti srednje dober v obeh disciplinah?”

Junija leta 2015 je Marsh pri 57 letih premagal tedanjega prvaka v šahboksovski srednji kategoriji, Dymerja Agasaryana. “Dymer je imel 23 let in je bil mogočen, mišičast tip,” se spominja Marsh. “Moj načrt je bil, da ga utrudim, zato da bo delal napake na šahovski deski. Odnesel sem jo z nekaj počenimi rebri in razbolenim telesom, ampak zmaga je bila moja.”
 

Hornussen, Bern, Švica

Če si Mednarodni olimpijski komite (MOK) želi več nenavadnih, pozornost vzbujajočih in odbitih športov, bi v poštev prišel hornussen, ki ga igrajo v podeželskih skupnostih nemško govoreče Švice. Prva zabeležena tekma hornussena je potekala leta 1655, igra pa se takole: člani ene ekipe izmenjaje udarjajo po gumijastem paku, imenovanem nouss, kar je skrajšava za hornuss oziroma sršena, s podstavka, ki se imenuje bock, pri čemer si pomagajo s palico, ki je podobna podaljšani, super prožni palici za golf z glavo, podobno kladivu za polo.

Pak poleti visoko v zrak in brni s hitrostjo do 300 kilometrov na  uro proti območju, imenovanemu ries, ki leži 100 metrov proč in v dolžino meri 180 metrov – za to igro potrebujete precej velik alpski travnik.

Obrambno moštvo se postroji vzdolž riesa, vsi igralci vihtijo schindel (neke vrste veslo), ki je videti kot križanec med staroegipčansko pahljačo in loparjem za pico. Njihov cilj je ustaviti nouss sredi leta in ga sklatiti na tla, včasih celo zalučajo schindel kvišku, da bi ga prestregli. Odbijalci medtem poskušajo nouss odbiti čim dlje, da bi pristal, ne da bi ga obrambi uspelo prestreči.

Kot pri bejzbolu se ekipi izmenjujeta pri odbijanju in obrambi. Vsaka stran dvakrat odbija. Zmaga tista ekipa, ki ji uspe odbiti več pakov najdlje stran, ne da bi jih obramba prestregla.

“Hornussen sem začel igrati kot otrok,” pripoveduje Martin Schär, ki igra za ekipo Wäseli. “Tradicija prehaja z očeta, dedka ali celo pradedka.” Kljub alpskemu šarmu, ki ga hornussen premore, pa nekoč ni bil pretirano očarljiv. “Nekateri pravijo, da je bil izvorno bojna igra, katere cilj je bil zadeti sovražnika,” pravi Schär.

Hornussen zahteva precejšnjo predanost gledalcev: tekma lahko traja tudi štiri ure. Idealno za ljubitelje poležavanja na kavču.
 

Calcio Storico Fiorentino (zgodovinski nogomet), Firence, Italija

V številnih evropskih regijah poznajo svoje tradicionalne oblike nogometa. Firenški nogomet se je rodil med renesanso na mestnem Trgu sv. Križa (Piazza Santa Croce), kjer ga še danes igrajo vsako leto.

Pravila so preprosta. Ekipi s po 27 igralci se postavita v vrsto vsaka na svoji strani velikega kvadratnega igrišča, pokritega s peskom. Žogo je dovoljeno nositi, metati in brcati. Kot pri običajnem nogometu ekipa osvoji točko, če spravi žogo v nasprotnikov gol. Toda pri tem športu se spodbujajo nepoštena igra in prekrški. Igralci, ki jim pravijo calcianti, smejo boksati, se zaletavati z glavami, se prerivati s komolci in celo daviti nasprotnika, ga ukleščiti ob tla in ga prisiliti k predaji, da očistijo pot do gola.

Calcio Storico Fiorentino - zgodovinski firenški nogomet

Nogomet – a ne tak, kakršnega smo vajeni – na tekmi v Firencah.

Nič čudnega, če je francoski kralj Henri III. po ogledu tekme leta 1530 firenški nogomet opisal kot “premalo obsežen, da bi bil prava vojna, in preveč krut, da bi bil igra”.

“To ni igra za vsakogar,” pravi Alessio Falciani, ki tekmuje za Modre, eno od štirih ekip v Firencah. “Naporna je in pretepaška. Firenčani v calcianteju vidijo bojevnika, gladiatorja.”

V okviru olimpijskih iger bi bil šport gotovo globalna atrakcija in bi pritegnil pozornost številčnega televizijskega občinstva. 
 

Hobbyhorsing, Helsinki, Finska

Skupina deklet – nekaj najstnic in nekaj še mlajših – koraka po ulicah finskega glavnega mesta Helsinki. Njihove voditeljice držijo megafone pred usti in s skandiranjem spodbujajo dekleta: “Vsa čast hobbyhorserjem! Vsa čast hobbyhorserjem!” 

Dobrodošli v svetu hobbyhorsinga (konjičkanja), s katerim se po ocenah ukvarja okoli 10.000 mladih Fink, verjetno pa še veliko več.

Konjiček je igrača – konjska glava na palici. Konjičkanje posnema konvencionalna olimpijska športa, kot sta dresurno jahanje in preskakovanje ovir, le da so v tem primeru človeške tekmovalke s hobi konjičkom med nogami tiste, ki izvajajo zapletene gibe in korake ali preskakujejo ovire, ne da bi podrle drog ali opeko.

Ampak konjičkanje je več kot šport. Je oblika druženja, za nekatere celo zatočišče. “Pri konjičkanju mi je najljubše druženje,” pravi Elsa Salo, ena od zvezd nedavnega televizijskega dokumentarca Hobbyhorse Revolution (Konjičkarska revolucija). “Moji starši so se ločili leta 2006. Iz let med 2006 in 2011 nimam prav veliko spominov. Spominjam se samo konjičkov in prijatelje Roose. Rada tudi izdelujem konjičke in ustvarjam njihove osebnosti, jih delim z drugimi konjičkarji in se pogovarjam o njih.”

Ampak finski mladi niso edini: v zadnjem desetletju so najboljši nemški dresurni jezdeci s cilindri na glavah in v frakih vnašali lahkotnost v tekmovanja z uprizarjanjem “quadrilles” oziroma konjskega baleta ob glasbeni spremljavi, vendar na lesenih konjičkih in ne na svojih tekmovalnih konjih in kobilah. Njihovi oboževalci so navdušeni. Mislite, da bi bili tudi gledalci na olimpijskih igrah?
 

Brcanje v piščal (Shin-kicking), Bristol, Anglija

Za protiutež ženstvenosti konjičkanja kmetje z jugozahoda Anglije ponosno predstavljajo brcanje v piščal. Dva moška (ali ženski) se oblečeta v beli halji – poklon tradicionalni pastirski noši – in si hlačnice natlačita s senom ali slamo. Stoječ si nasproti se zgrabita za halji in skušata nasprotnika brcniti v piščal ter ga pri tem podreti na tla. O zmagovalcu odloči najboljši od treh padcev.

Zamisel, da bi se odrasli porivali in vlekli za obleko kot šolarji, se vam morda zdi kot prizor iz kakšne humoristične nadaljevanke. Ampak brcanje v piščal ima dolgo in sijajno tradicijo.

Dolgo preden je baron de Coubertin oživil olimpijske igre in jih spremenil v igre, kakršne poznamo danes, je bilo brcanje v piščal eden od podeželskih športov Cotswoldskih olimpskih iger. Te so med letoma 1612 in 1852 vsako leto potekale v angleški vasi Chipping Campden; ponovno so jih oživili leta 1963. 

Danes zmagovalec tekme v brcanju v piščal Cotswoldskih olimpskih iger postane svetovni prvak, in to upravičeno. Leta 2014 je Ross Langill, takrat  star 24 let, prišel iz daljnega Vancouvra v Kanadi, da bi osvojil naslov.

Pozneje je razkril, da v resnici boli brcanje in ne brce. “Seno ščiti piščal, ampak v resnici so najbolj izpostavljena stopala.” MOK bi morda motila popolna neposrednost in odsotnost vsakršne prefinjenosti, po drugi strani pa bi prav to pritegnilo globalno občinstvo.
 

Skijoring, Tromsø, Norveška

Samiji, ki živijo na daljnem severu Norveške, Švedske, Finske in Rusije, so stoletja prečkali arktične planjave z jelenjimi vpregami – pri tem niso sedeli na kakšnih saneh, ampak so imeli na nogah primitivne lesene smuči.

V zadnjih 100 letih je skijoring (iz norveške besede skikjøring oziroma vožnja na smučeh) postal šport; kot demonstracijski šport se je pojavil na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1928, ko so tekmovalce po zaledenelem jezeru vlekli konji. Očitno je skrajni čas, da stopi nazaj pod žaromete, saj je postal zelo priljubljen, tekmovalce na smučeh pa vlečejo tako psi kot konji in celo motorne sani.

V galopu: dirka z losom v norveškem mestu Tromsø.

V galopu: dirka z losom v norveškem mestu Tromsø.

Tekmovanja v tem športu si lahko ogledate v smučarskem letovišču v Skalnem gorovju v Severni Ameriki, kjer tekmovalce vlečejo čez skakalnice po progah, dolgih od 180 do 300 metrov. 

“To je adrenalinski šport,” pravi Lance Nelson, tekmovalec v skijoringu iz Lincolna v Montani. “Pri štartu začutiš moč svojega konja, pograbiš vrv in je ne spustiš več. Zadihan si, srce ti razbija. Neverjetno je!” Tako kot tudi neizogibni priložnostni trki pri velikih hitrostih – te bi morda z veseljem gledali tudi vzvišeni prebivalci Olimpa.
 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, januar 2021
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu