Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Rok Zalokar, poklicni gorski vodnik in mednarodni inštruktor, rojen leta 1982, je že pri 13 letih začel plezati dolge smeri, dve leti pozneje je po njih že smučal, pri sedemnajstih je bil prvič v Himalaji, kjer je kasneje kot prvi osvojil še nedotaknjeni sedemtisočak Janak, ter plezal z ekspedicijami tudi v Peruju, Patagoniji, Kirgizistanu, Tibetu, Nepalu in Indiji. Je tudi inštruktor smučanja in deskanja ter organizira heliskije v Albaniji. Foto: Rok Zalokar

V severni triglavski steni

Slovenska smer je dolga 750 metrov, s težavnostjo III/II–III, kar časovno pomeni v povprečju šest do osem ur zložne plezarije.

Tik pred vstopom v smer je pod plastjo peska, ki se nenehno usipa iz stene, še lanska zaplata snega. Kakšen mesec prej ga je bilo v strminah še toliko, da si je moj vodnik po njem z derezami na nogah ekspresno krajšal čas vzpona.

Zdaj je v grapah, na policah in vsepovsod le še šoder, ki ga stena nenehno prideluje in stresa s sebe. Zato se v vertikali, ki vrtoglavo leti navzgor in navzdol, tesno tiščim k vlažni skali, čez katero je pravkar igraje zlezel gorski vodnik Rok Zalokar. S potegom vrvi me pozove, da tudi jaz, alpinistični analfabet, zlezem prvi raztežaj tako imenovane Slovenske smeri v Severni triglavski steni.

Ob frčanju drobirja iz krušljivega skalovja sem izjemno vesel, da me je profesionalec, ki je sredi poletne sezone tudi do trikrat na teden v tej mogočni steni, opremil z lahko, a presenetljivo trdno alpinistično čelado; seveda tudi s plezalnim pasom, na katerega me je, zelenca, navezal, da mi omogoči spoznati triglavsko steno iz njene lastne perspektive. In ta je res tako veličastna, da jemlje dih. Vzpon v osrčje mogočnih stebrov, ki kipijo na stotine metrov tako navpično navzgor, da jih lahko gledamo le z odprtimi usti, se zdi neverjeten.

Priročniki opisujejo Slovensko smer kot najlažjo izmed kakšnih 140 v steni, ki se s tremi kilometri širine in kilometrom višine na najvišjem mestu uvršča med najmogočnejše stene v Alpah. Ko jo ob šestih zjutraj opazujeva s poti od Aljaževega doma v Vratih, je njena temna gmota skoraj strašljiva. 

Rok mi kaže v narebreno stebrovje, ki kot da podpira steno, da se ta ne zruši in pokoplje pod seboj doline Vrata in kristalno čiste Triglavske Bistrice, ki mi žuboreče hiti govoriti o tem zame pomembnem dnevu, razkaže mi, kako si od leve proti desni sledijo Slovenski, Nemški, Osrednji ali Triglavski pa Čopov steber – ponos slovenskega alpinizma –, za njim še Jugov steber, Nemška in Skalaška smer, izstopajoči obraz Sfinge, ki v jutranjem mraku grozeče bdi nad prepadnimi ostenji. In nazadnje mi obrne pozornost še na piš jutranje megle, ki se povsem na zahodnem koncu stene zliva v dolino Vrata skozi ozko sedlo, imenovano tudi Luknja, s trentarske strani.
 

Neobetavna napoved

»Slabo kaže z najino turo; dež bo,« reče suho.

Sam se na lokalne vremenske pojave ne spoznam prav nič, po Arsovi vremenski napovedi pa kaže na občasne plohe. »A je lahko nekaj kapelj ovira za naju?« vprašam kar se da naivno.

Vodnik, ki je tik na tem, da odpove najino turo, gleda v meglice, ki se zlovešče plazijo: »Tole ne obeta nič dobrega, a se zmeniva raje za kdaj drugič?«

Tako je rekel, a si ob tem verjetno tudi mislil, da z novincem, že daleč od najboljših let, nikakor ni varno v krušljivi skali, značilni za Severno steno in Julijce sploh, ki bo kmalu še mokra in spolzka.

Že sama ferata, s katero se kmalu potem, ko prestopi Bistrico, sreča planinec, ki se je namenil na Triglav po poti Čez prag, je lahko izziv – klin za klinom se pne čez kamnite pečine kot orjaška kovaška zadrga, ki jo plezalec z lastnim nogami in rokami sproti spenja v hitro napredovanje – še posebej v vremenu, kakršno se nama pripravlja.

Vsaj kakšen raztežaj splezajva, ga preprosim, da me na razcepu planinske poti, ki nima nobene oznake, a je alpinistom dobro znana, opremi s plezalnim pasom in naveže na vrv. Pod vstopom v steno je na skali spominska plošča štirim možem, ki so v gorah izgubili življenje. Vodnik o tem molči, in zazdi se mi, da je med plezarijo bolje ne govoriti o nesrečah v gorah. Tudi ogromno ostenje ta dan molči, zdi se, da sva edina, ki v takšnem vremenu rineva v steno. V svoji želji pobožati skalo, ki so jo pred menoj plezale generacije velikih imen slovenskega alpinizma, to spoznanje hitro prezrem.

Kasneje preberem, da se je prav na ta dan, 11. avgusta pred 96 leti, zadnjič odpravil v Severno steno slovenski filozof, pisatelj in alpinist dr. Klement Jug, ki se je vanjo vpisal s svojo lastno smerjo – Jugovo grapo.

»Oj planine, saj ne veste, kaj ste vzele meni in mojemu narodu, po čustvu mladeniča čistega, po umu in volji pa moža dovršenega!« je takrat zapisal njegov filozofski kolega in prijatelj France Veber. To so bili časi, ko se je divja romantika gora mešala s filozofskim iskanjem smisla za človeka nove dobe in pri Triglavski steni tudi z bojem za narodovo stvar in slovenski nacionalni ponos. Rivalstvo med Nemci in Slovenci za gore se je namreč preneslo v slovenske stene in v tem boju je največjo vlogo odigrala prav Severna triglavska. Prvi, ki jo je preplezal okoli leta 1890, je bil verjetno trentarski divji lovec Ivan Berginc. Domnevajo, da se je med zasledovanjem divjadi povzpel čez steno prav tam, kjer sem se, varno navezan na Rokovo vrv, še malce negotov prvič srečal s trebuhom skale in njenimi, težavnostni stopnji primernimi oprimki in stopinjami.

Berginc naj bi na divjem lovu po tej smeri celo večkrat preplezal steno, morda celo s kakšno divjadjo na hrbtu. Zanj to ni bil šport, tako kot za Nemce, ki so sprva dominantno posegali v naše stene in kot piše kronist: »Ljubljančanov še ni bilo videti nikjer drugod kot na zavarovanih stezah.«

V nemških krogih pa je pomenilo preplezati Severno triglavsko steno le po Nemški smeri, saj drugih smeri tedaj še ni bilo. Berginčeva je bila nejasna in sporna, če so alpinisti sploh vedeli zanjo. Kot prvi dokumentirano izpričani Slovenec je Severno triglavsko steno preplezal mojstranski gorski vodnik Janez Košir. To je bilo 22. avgusta 1908, ko je bil soplezalec nemških alpinistov Zimmra in Jahna, ki sta se po svoji smeri lotila stene, piše Peter Mikša v monografiji ob 120-letnici PD Ljubljana – Matica.
 

Cikcakasto počasi

Vstop v to smer, danes imenovano Kratka nemška ali smer Zimmer-Jahn, je zelo blizu, le nekaj deset metrov bolj desno od vstopa v najino Slovensko smer, in tudi ves čas poteka nekako vzporedno, le da je speljana bolj izpostavljeno in drzneje. Skromno zadovoljen sem, da midva napredujeva nekako bolj cikcakasto in počasi – slovenska smer velja za najlažjo v steni; najprej malo v levo, skozi nadležno ruševje do gruče macesnov, ki so se udomačili sredi prepadnih skal, nato malo desno, po pesku, ki so ga v ozko potko uhodile generacije alpinistov pred nama, mimo posušenega macesna, ki kot jambor brez jadra kljubuje viharjem, in nato v kotanjo pod gladkimi Belimi platmi, ki bi bile – vsaj zame – nepreplezljive, če ne bi vodnik poznal smer tako rekoč do zadnjega metra.

Morda nama celo uspe; tako vodniku, ki me niti za trenutek ne izpusti z vrvi in z oči, kot da jih ima tudi na hrbtu, čeprav hodi oziroma pleza pred menoj, kot meni, ki po nekaj sto metrih preplezanih skal že mislim, da sem pravi alpinist, in ga ne neham nadlegovati z vprašanji in zapažanji. A tudi zame še pride čas, da znova utihnem. Slovenska smer je dolga 750 metrov, s težavnostjo III/II–III, kar časovno pomeni v povprečju šest do osem ur zložne plezarije. Nadmorska višina izstopa iz stene na greben je 2267 metrov. Midva še zdaleč nisva tako visoko, se pa zato oblaki spuščajo proti nama ...

»Včasih so z vseh strani odmevala kladiva in vzkliki alpinistov, zdaj po so največ po tri naveze hkrati v tej naši najmogočnejši steni,« reče Rok, medtem ko prisluškujeva tišini sredi prepadnega skalovja. Mlajši gorohodci da so dandanes preveč navajeni udobja, kar zanj ni alpinizem, meni: »Ko splezaš kakšno izvrstno ali novo smer, ne potrebuješ nobene hrane, pijače ali drugih priboljškov, saj se s tem doživetjem nahraniš na povsem drug način.« 

Žal ima, pravi moj gorski vodnik z mednarodno licenco, za svoje vzpone vse manj časa, saj je nenehno razpet med vodenjem po francoskih, švicarskih in zadnja leta tudi po Julijskih Alpah. In ko vodi v steno na vrvi navezane kliente, je varnost daleč najpomembnejši cilj, saj je v celoti, tudi gmotno in kazensko, odgovoren za njihovo varnost. V Švici, pravi, je obvezno skleniti življenjsko zavarovanje za 10 milijonov evrov, v Sloveniji pa tovrstnih zavarovanj sploh nimamo. On ima zavarovanje sklenjeno v tujini, kot vodniku z mednarodno licenco pa mu velja tudi pri nas.

Naša največja stena meri kar kilometer v višino in tri v širino, naši alpinisti jo zato pišejo kar z veliko začetnico.

Na njegovih plečih pa ni le skrb za varnost gosta, pač pa tudi organizacija in potek ture: »Za kliente je vrh, ki se ga namenijo osvojiti, najpomembnejši, a za osvojitev cilja je poleg fizične pripravljenosti pomembno tudi, da ostane še dovolj moči, dobrega vremena, dnevne svetlobe itd. za varen sestop z gore. Vsega tega se klient pogosto niti ne zaveda, vodnik pa se mora, čeprav z njim deli željo po osvojitvi vrha, znati pravočasno odločiti za vrnitev v dolino, četudi brez osvojenega cilja.«

Pod skalnim skladom, ki mu rečejo Bučarjeva stena, je nekakšna tesen in v njej pločevinasta škatla z vpisno knjigo. Vodnik v razcefran brezčrten zvežčič vpiše dan in najini imeni; koliko jih je že vpisanih pred njima, ne štejem, a zagotovo veliko več kot navaja spletna stran Plezanje.net, to je 125. Vsi pa so po tem vpisu, tako kot midva, zagrizli v hladno Bučarjevo steno in se prek nje povzpeli v Slovensko grapo. In tu naju je končno ujel dežek, ki sta ga Rokova slutnja in Arsova vremenska napoved čakali že od jutra.
 

Spolzka navpičnica, suh napušč

»Kar počasi,« vpije Rok proti meni, ko skozi oblak drobnega dežja hiti z dolgimi koraki čez kratko, a strmo melišče proti previsnim stenam, pod katerimi je videti prijetno suho. Nočem biti moker in spešim za njim, še vedno me ima navezanega na vrv in preko nje čuti vsak moj trzljaj.

Tam na vrhu tistega kupa šodra, ki se drži stene samo po nekakšnem čudežu, sedeva pod previsno skalno streho in čakava, da dežek poneha. V steni se ne čuti, da nekaj sto metrov višje pada sodra, kot so mi dan kasneje povedali v planinskem domu na Kredarici. Helikopter, ki sva ga bila slišala pred kakšno uro, zato ni mogel na Kredarici niti pristati. Strah pred slabim vremenom je bil tudi razlog, da tisti dan niti na poti Čez prag niti tu v steni ni bilo triglavske lovorike željnih osvajalcev.

Sedeva pod suh napušč in čakava, da se dežna zavesa dvigne. Dež tu ne moči tal niti se ne odbija od njih, ker jih pač ni, ampak samo polzi po skalah, da nenadoma postanejo gladke in spolzke. Pred nama pa se boči Bučarjeva stena, ki mi začne nekako izmuzljivo drseti pod rokami in nogami, a verjetno je tako tudi prav; kakšen pa bi bil krst brez nekaj vode, pomislim, in še, kako dobro, da je pred menoj vodnik, ki mu popolnoma zaupam. Vsak hip najde v skali nekakšen prehod, prečko, že kaj, in nenadoma je tu spet pot, ki obdarjena z naravnimi oprimki vabi naprej navzgor.

Oznojim se še bolj kot skale, ki jih malce nervozno grabim. Kdo neki je dajal tej steni oznako od druge do tretje stopnje – to je bilo še v časih, ko je bila šestica najvišja težavnostna stopnja – če pa ima nekajmetrski skok, ki ga je Rok pravkar igraje naskočil, eno samo stopničko za nogo, pa še to nekje v višini prsi?

Skala je ostra, celo malo nazobčana, a ker nimam dovolj moči, da bi nanjo postavil podplat čevlja, ji vržem v zobe golo koleno … Nato počasi pokleknem na tisto grbo in skali se očitno dopade moj ponižni poklek, tako da mi pokaže naslednji oprimek.

»Pojdi,« zavpije nad mojo glavo, in hitro zagrabim za spolzko skalo, še dobro, da imam plezalne rokavice, vstopim v steno z desno nogo, nato pa začnem mrzlično iskati stopničko še za levo, a je kar ne najdem. Zagugam se malo levo, malo desno, da bi se od kod prikazala kakšna »Marija«, a edina možnost je skalna rama v višini mojih prsi. Ne ostane mi drugega, kot da jo čim prej napadem, sicer me bo Rok vsak hip začel vleči čez oviro. Vitek, a tudi kitast in močan, bi me verjetno na roke zvlekel čez steno, če bi bilo treba. A ni treba in nočem, ni prijetno čutiti, da te nekdo vleče navzgor kot igračo ...

Skala je ostra, celo malo nazobčana, a ker nimam dovolj moči, da bi nanjo postavil podplat čevlja, ji vržem v zobe golo koleno, da ga malo razpraska, a važno, da zdrži in lahko prenesem težo nanj, nato počasi pokleknem na tisto grbo, in skali se očitno dopade moj ponižni poklek, tako da mi pokaže naslednji oprimek. Stegnem se k njemu, ki je udoben kot držalo za roke v mestnih avtobusih, in tako se dvignem čez skalo. 

»Bravo,« slišim reči Roka, in pomislim, da je to danes rekel že vsaj desetkrat, a sem mu vseeno nekako hvaležen za te drobne spodbude. Tu sem v njegovem svetu in pravzaprav v celoti odvisen od njega. Brez vodnika ne bi sam nikoli prišel sem in videl teh nenavadnih svetov, zelenih balkonov, skalnih nadstreškov, tihih sobic z večnim snegom, gredic alpskega cvetja, gamsovega ležišča tik nad breznom, ne slišal molčanja mogočne stene in začutil njene grozeče prepadnosti. Hm, in brez vodnika sam od tod nikoli ne bi našel poti nazaj v dolino, pomislim, ko Rok že drugič izgine nekam za ovinek in ostanem sam.

Na Zlatorogovih policah sva; to je prečka iz previsnih poličk, ki štrlijo iz stene od vzhoda do zahoda v dolžini več kot tri kilometre. Ponekod so kot kakšni osončeni balkončki s travico, drugod nagnjene navzdol kot strešica s še ravno dovolj nagiba, da na sebi napravijo majhno, nogi zoprno melišče iz padajočega kamenja, in ponekod le še kot stopinja ali dve, ki jih je zapustila polica, ko je zgrmela v dolino.
 

Vodnik ima vedno prav

Ustavila sva se na mestu, ki mu zaradi skoraj kvadrataste skale, ki je kdove kako pristala prav na vrhu nekakšnega stebra, rečejo Ustoličenje. Podobna je knežjemu kamnu, le da je desetkrat večja in težja. Rok se pošali, da so jo tja gor postavili triglavski palčki, in spet steče za ovinek Zlatorogove police, kot bi tekel po svoji domači cesti od Bleda proti Gorjam, od koder je pred 30 leti, kot še ne najstnik, že odhajal v tako ljube mu gore.

Ko prihiti izza velike skale, mi razloži situacijo: »Od tod lahko izstopiva proti levi po Prevčevem izstopu ali pa greva navzgor in desno prek Frelihove police, a v obeh primerih sva ob morebitni nevihti izpostavljena padajočemu kamenju, še posebej zdaj, ko je nad Slovensko grapo aktiven podor. Zato bo najbolje, da greva še malo po Zlatorogovi polici mimo Ustoličenja in ob vrvi izstopiva iz stene, ker je možnost nevihte velika, tam pa ne bova izpostavljena strelam.«

Izstop iz Zlatorogovih polic, ki ga je Rok našel za ovinkom, je videti kot nekakšen zelo, zelo globok kamin, ki vodi prav na melišče pod steno, po katerem se vije planinska pot. Nemogoče se mi zdi, da bi se lahko po njem spustila navzdol in ostala živa. A za alpinista to ni problem, še posebej, ker so v steni že pripravljena sidrišča s klini; Rok v takšno sidrišče vpne vrv in me, kot rečejo, abzajla – prek vzvoda me počasi spušča navzdol. Vse, kar moram storiti, je, da se z nogami odrivam od stene, da me nihaj ne vrže vanjo. Ko prispem do sidrišča, se vpnem, Rok pa se po dvojni vrvi pripelje k meni. Ko se vpne tudi on, povleče vrv, ki naju je varovala pri spuščanju z zgornjega vpetja, in ta, ko zgoraj zleze iz zanke, potegne s seboj navzdol še kup kamenja. Stisneva se k steni in počakava, da pošiljka odgrmi mimo.

In tako do naslednjega sidrišča, in naslednjega, vse do potke na melišču, kjer me vodnik razveže, mi stisne roko in nato prešerno zauka. Njegovih skrbi je konec, moj ego pa se je tudi obilno nasitil. Grmenje v oblakih, kjer sva še pred kakšno dobro uro vedrila, se okrepi in tik pred domom v Vratih naju spet ujame dež.

 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Gea, oktober 2020
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu