Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

»Eno je, kar doživimo, drugo pa, kar smo«

»Eno je, kar doživimo, drugo pa, kar smo«

Zgodbo o Bakhiti, nekdanji sudanski sužnji, ki so jo po smrti razglasili za svetnico, smo slišali že večkrat.

Njene neverjetne izkušnje je za časa Bakhitinega življenja popisala ena od nun, ki jo je spoznala v kanosijanskem samostanu; njeni zapisi so izšli pod naslovom Čudovita zgodba in do danes doživeli številne ponatise.

O njej so izdali več biografij, posneli film in televizijsko serijo. V času italijanskega fašizma so jo izrabili za politično orodje v promocijo velike italijanske države; Katoliška cerkev jo še vedno postavlja za zgled svojim vernikom. Pa vendar o Bakhiti v resnici ne vemo skoraj ničesar. Kdo je bila ta neupogljiva ženska, ki je že pri sedmih letih izgubila mater, očeta, brate in sestre; kako se je počutila deklica, ki je v rosni mladosti ostala povsem sama na svetu; kako je mogoče, da je do zadnjega vztrajala pri ljubezni, ko ni v življenju izkusila drugega kot mučenje in sovraštvo?

Vprašanja, ki si jih je nedvomno zastavila tudi francoska pisateljica Véronique Olmi, ko se je lotila zapisovanja Bakhitine pripovedi, so ključna za razumevanje razlike med njenim romanom in prejšnjimi predelavami. Čeprav ostaja avtorica pri tretjeosebnem pripovedovalcu, in nas torej ne poskuša prepričati, da ima uvid v Bakhitino dušo, si prizadeva ujeti Bakhitino zgodbo z njene plati, to je s plati osebe, ki je pretresljive dogodke izkusila na svoji koži, in ne z vidika zunanjega opazovalca, ki njeno življenje doživlja kot bežen turist. Prav zato je pisanje tako doživeto, pripoved ganljiva in končni vtis presunljiv – ne glede na to, ali opisuje krutosti iz suženjskih let ali poznejše obdobje v Italiji.

Ravno drugi del romana, ki se dogaja v »civiliziranem svetu«, kjer naj bi Bakhita naposled užila svobodo in srečo, je mojstrski premik od uveljavljene naracije o njeni zgodbi. Avtorica je ne obravnava v skladu z običajno dihotomijo »suženjskega« dela proti »svobodnemu«, Afrike proti Evropi, nesreče proti sreči, temveč v premočrtnem loku Bakhitine poti, na kateri vse od ugrabitve v otroštvu ni več deležna enakopravnega, ljubečega medčloveškega odnosa.

Čeprav ji – v skladu z zakoni tamkajšnje družbe – v Evropi snamejo verige, ostane Bakhita večno zaprta v kletko, tujka, črnka, drugačna, podrejena, manjvredna od tistih, ki ji križajo pot in ki ji do konca odrekajo pravico do upravljanja lastnega življenja.

Zgodba o Bakhiti je resnična in ni neznana, a njene zgodbe še nismo slišali. Do zdaj.

Bakhita
Veronique Olmi

Resnična zgodba o sužnji, ki je postala svetnica.

Sofinancira program Evropske unije
Menu