Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Otrokovo psihično odpornost je treba ves čas negovati

Otrokovo psihično odpornost je treba ves čas negovati

Tudi otroštvo ni vedno čas popolne brezskrbnosti.

Toda zakaj se nekateri otroci znajo spoprijeti s stisko in z optimizmom premagajo preizkušnje, drugi pa klonejo in v najslabšem primeru celo razvijejo katero od duševnih težav?

Odgovor se skriva v rezilientnosti oziroma psihični prožnosti, o kateri smo se pogovarjali s psihologinjo mag. Ranjo Salmič, ki deluje v samostojni psihološki praksi za otroke, mladostnike in starše Prima pomoč v Ljubljani.

Kaj je pravzaprav rezilientnost oziroma psihična prožnost?

Psihična rezilientnost pomeni odpornost, prožnost, duševno sposobnost posameznika, da vzdržuje lastno psihično ravnovesje in zdravje. Vključuje veščine, s pomočjo katerih se lahko spoprijemamo s stiskami in problemi, premagujemo težke preizkušnje, se prilagajamo spreminjajočim se okoliščinam in hkrati zmanjšujemo škodljive učinke stresa na zdravje.

Najpomembnejše sestavine čustvene odpornosti so socialne veščine, kvalitetni medosebni odnosi, čustvena in­teligentnost, zdrava in pozitivna samopodoba, občutek notranjega nadzora nad življenjem, sposob­nost za aktivno reševanje problemov, uporabo humorja in optimizem. S temi sposobnostmi si olajšamo postavljanje ciljev in njihovo doseganje, se lažje in hitreje obrnemo po pomoč k drugim, se zanesemo nase in vidimo ovire v življenju kot izzive, ne probleme, iz katerih skušamo iziti oseb­nostno močnejši.«

Koliko je čustvena odpornost prirojena, koliko pa odvisna od okolja in vzgoje?

Čustvena odpornost ni nespre­menljiva lastnost, ampak veščina oz. sposobnost, ki je odvisna predvsem od okolja in okoljskih spodbud. Vključuje osebnostne, kognitivne (miselne) in zunanje (okoljske) dejavnike, ki nas spodbujajo k razvoju lastnih sposob­nosti. Gre za kompleksen proces, ki se odvija v kontekstu posameznikovega okolja in razvoja. Stopnja posameznikove ranljivosti oz. odpornosti je odvisna od značilnosti razvoja (npr. razvojnih faz) in okolja (npr. življenjskih sprememb in prelomnic, kot so selitev, ločitev, smrt bližnjega), ki posameznika naredijo bolj ali manj odpornega oz. ranljivega (občutljivega). Zato ni nujno, da bo otrok, ki je trenutno odporen, takšen tudi čez eno leto. Odpornost je treba ves čas negovati, zanjo skrbeti.

Kako lahko torej starši spodbu­jamo in razvijamo psihično odpornost pri otroku?

Kot starši lahko najbolj pripomoremo k otrokovi odpornosti in »psihohigieni« tako, da ga spodbujamo pri čustvenem samoza­vedanju in pridobivanju notran­jega vpogleda vase. Tako se nauči biti pozoren na svoje notranje dogajanje (t. i. »znotrajosebna uglašenost«). Spodbujamo ga lahko tudi k t. i. »medosebni uglašenosti«, da zna zavzemati tretjo perspektivo in čutiti empatijo do drugih ljudi. Naučimo ga lahko, da si upa vprašati za pomoč in se zanesti na druge. Spodbujamo ga lahko k ohranjanju čustvenega in telesnega ravnovesja, tako da ga naučimo tehnik sproščanja in umirjanja in ga spodbujamo, da se nauči odzivati fleksibilno (npr. da razmisli in ne reagira impul­zivno, »na prvo žogo«). Spodbu­jamo ga lahko k samostojnosti in občutku odgovornosti (npr. tako, da skupaj z njim rešujemo probleme, ga sprašujemo o rešitvah in dopustimo, da sam nosi posledice svojih odločitev). Ker otrok posnema odrasle, naj starši vse to najprej ozavestijo in sočasno krepijo tudi pri sebi.

Kako pa je naravnano slovensko šolsko okolje? Spodbuja in razvija duševno odpornost in prožnost otrok? Bi veljalo tudi med šolske vsebine vključiti denimo tehnike sproščanja, obvladovanja stresa, čuječnosti …?

Nerada posplošujem, ker tudi s tem ljudje krepimo lastna nefunkcionalna, omejujoča prepričanja o svetu. Obstajajo šole in učitelji, ki znajo spodbujati odpornost učencev in se posvečati učenju življenjskih modrosti ter čustvenih in praktičnih veščin. Znajo ozaveščati »življenjske modrosti« (npr. kako se spoprijeti z neuspehom), cenijo učenčev trud in vidijo njegov individualni napredek, prispevek k razrednemu delovanju. Učencev ni dobro primerjati med sabo, kot ni dobro med sabo primerjati sorojencev. Vsak otrok je individuum zase. Odrasli, ki na tak način pristopajo k učencem, bodo od njih vedno deležni večjega spoštovanja. Vsekakor bi bilo za boljše zdravje in ohranjanje odpornosti odraščajočih otrok in mladost­nikov med šolske vsebine zelo koristno vključiti tudi tehnike sproščanja, ki bi bile učencem v pomoč pri lažjem obvladovanju pritiskov, ki jih pred njih postavljata šola in življenje.

Posebno poglavje je vzgajanju prožnih otrok v svoji knjigi Možnost B namenila tudi Sheryl Sandberg, ki ji je po enajstih letih zakona, ko sta bila otroka stara sedem in deset let, nenadoma umrl mož. »Še danes me preganja spomin na njuno vpitje in jok – na prvinske krike in tuljenje, ki so bili kot odmev mojega srca. Ni bolečine, ki bi se mogla meriti s tistimi trenutki,« piše izvršna direktorica Facebooka.

Ugotavlja, da je otrokom, da bi bili kar se da psihično močni in prožni, treba pomagati oblikovati štiri temeljna načela:

  • vsaj deloma usmerjam svoje življe­nje;
  • na napakah se učim;
  • pomemben sem kot človeško bitje;
  • lahko se zanesete name in na moje sposobnosti.

Več o tem, kako je prebrodila težko življenjsko preizkušnjo in skoznjo pomagala tudi otrokoma, pa v knjigi Možnost B.

Možnost B
Sheryl Sandberg , Adam Grant

Kako se spoprimemo s stisko in se pod pritiskom ne stremo, temveč v sebi odkrijemo moč in življenjsko radost.

Menu