Nihče me ne mara

Vse mine

A naj vas potolažim, taki dnevi minejo tako, kot so prišli. Kako to? Ker to preprosto ni res. Velikokrat v življenju smo iz tega ali onega razloga preveč občutljivi, ne vidimo stvari takšnih, kot so v resnici. Čisto nedolžnim besedam pripisujemo preveč pomena ali pa jih popolnoma napačno razumemo. Sploh, ko še iščemo svoj prostor pod soncem. In vi ga intenzivno iščete.
 

Jaz pod mikroskopom

Znajti se v družbi, imeti vedno pri roki besede, ki so vedno na mestu, je nemogoče. Če se malo bolj realno ozrete okrog sebe, boste ugotovili, da tudi vaši sošolci in prijatelji včasih kakšno bleknejo kar tako v tri dni, pa tega v bistvu nihče ne opazi. Morda se kdo malo posmeje, to pa je tudi vse. In nihče tudi ne opazi, če je kdo manj zgovoren, pač takšen je. Zato ga nihče ne obsoja ali pa si kaj čudnega misli.

Kar hočem povedati, je, da smo do sebe velikokrat zelooo in preveč kritični. Gledamo se pod mikroskopom, pa ne samo mozoljev, kakšnega grama preveč okoli trebuščka, ampak tudi vsa naša dejanja, besede, gibi so pod lupo. Zlasti, ko je človek star toliko kot vi. Potem se sčasoma sami sebe že malo navadimo, se sprejmemo in nismo več tako pretirano pikolovski do sebe ter se ne obremenjujemo z vsako napako, ki jo imamo.
 

Kaj ceniš pri prijatelju?

Ste se kdaj vprašali, kaj ljudje cenimo pri drugih? Kaj je tisto, kar nam pri ljudeh nekaj pomeni? Je to res popolna postava, besede, ki so vedno na mestu, popularnost? Eh, kje pa. Bi rekla, da več šteje iskrenost, zaupanje, držanje besede in vse tiste lastnosti, po katerih cenite prijatelja. Pa ni nujno, da je zgovoren, vedno in povsod briljanten. Lahko je prikupno štorast, včasih nespreten v besedah in dejanjih, pa ga imate vseeno radi. Ker zna biti prijatelj.
 

Črn dan

In zakaj pride dan, ko se nam zdi, da nimamo nikogar ob sebi? Morda zato, ker ste se sprli s starši, ker so bili v šoli učitelji nemogoči, ker je brat nekaj zoprno zabrusil, ker je prijateljica preveč klepetala z drugo prijateljico? Ker te fant, ki ti je všeč, ni pogledal? Vse to in še kaj lahko povzroči, da je dan temen, ničvreden, da je življenje en sam obup.
 

Klepet

Kot vedno zelo pomaga, če mračne misli delimo z nekom, ki mu zaupamo, ki ga imamo radi in se ob njem počutimo varne. Tako nekako, kot bi pisali teti Justi, ki vedno najde tolažilne besede. Ampak Justi res ni edina na tem svetu. Gotovo v življenju vsakega od nas obstaja nekdo,  s katerim se je vredno pogovoriti. No, mogoče ni ravno tako duhovit in v odgovorih tako iskriv kot Justi, je pa zato resničen, lahko te objame okoli ramen in nasloniš glavo nanj. In pomaga. Res pomaga.
 

Krivi so hormoni

Lahko pa vam zaupam, kaj bi na vse tole rekla Justi. Tako za prvo uteho. Eh, ljubčki moji, bi rekla, tole so hormoni. Vem, oguljeno se sliši, ampak hormoni so takšna majhna stvar v telesu, ki povzroči marsikaj. Ne le rast dlak, prsi in pojav menstruacije pri dekletih, telesne spremembe pri obeh spolih, ampak tudi nihanje razpoloženja. In včasih čisto pravi obup in mračne misli (velja za oba spola).

Če pa k tej mešanici dodamo še kakšen neprijeten pripetljaj, pa je razpoloženje na dnu. In nihče me ne mara je tako zelo pogosta misel v puberteti!!. Pa še nekaj v zvezi s tem nam zakuhajo hormoni. Pretirano kritičnost in sekiranje zaradi nepomembnih reči. K sreči mine. In če se zavedate, da po nepotrebnem komplicirate in ste preveč strogi do sebe, je to že pol poti do uspeha.
 

Akcija

Seveda pa ne mislim, da morate stati križem rok, kot so včasih rekli, in čakati, da bo samo od sebe minilo. Tudi pod odejo se ni treba zavleči in točiti solz. To je sicer najlažje, je pa najslabše. Iz obupa nas lahko izvleče le dejavnost. Akcija. Pa če je to še tako težko. Za začetek je dobro z nekom malo podebatirati, ga poslušati, potožiti. Najbolj pri roki je po navadi mama (no, tudi kakšen oče je uporaben, čeprav po navadi v manjših količinah).

Če mama ni razpoložena za takšne pogovore, je tu stari, dobri telefon in kakšna prijazna prijateljica ali prijatelj, ki lahko pomaga pregnati turobne misli. Ali pa sestrična, teta, že kdo, ki je fajn in se zna pogovarjati. Če pa nastopi smola in ni tisti hip nikogar pri roki, pride prav sprehod, tek, akcija pač. Dokazano spodbuja pozitivne hormone in adrenalin in vsaj malo zaleže. Že občutek, da si nekaj storil zase in nisi zaril nosu v odejo in se smilil samemu sebi, je nekaj.
 

Kdo je srečen?

Če še vedno dvomite o sebi in ste žalostni, ker niste spretni v pogovoru, ker ne znate samozavestno nastopiti, ker niste slavni v družbi, ker niso vsi fantje ali punce zaljubljeni v vas in ker pred hišo ni prijateljev in prijateljic, ki bi v vrsti čakali na vašo družbo, potem razklenite začarani krog nekako takole: na list papirja napišite vse svoje dobre lastnosti in si oglejte vsako posebej.

Bodite ponosni nase, na vse te lepe lastnosti in si skušajte dopovedati, da ste, kakršni ste, in da pač nikoli ne boste takšni kot sosedova Eva ali Luka. Ne boste! In niste! Pa kaj potem!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >