Srečko Kosovel (1904–1926) je bil pesnik in publicist, najvidnejši predstavnik slovenske moderne poezije.
Maturiral je leta 1922 v Ljubljani, se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko, a komaj dvaindvajsetleten umrl.
Pesništvo je v njegovem življenju zavzemalo pomembno mesto že od zgodnjih šolskih let. Svoj spis je prvič objavil kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček. Leta 1920 je začel sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, začel je izdajati dijaški list Lepa Vida. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel mesečnik Mladina in postal njegov sourednik. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Prve otroške pesmi je objavil leta 1922 v mladinskih listih. V knjižni obliki so njegove pesmi izšle šele po smrti.
Kosovelovo ustvarjalno obdobje je kratko, vendar zelo intenzivno. Sprva je pesnil pod vplivom moderne, prevladujoči motivi so bili kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom. Kras je bil središče njegovega pesništva (npr. pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja), zato ga imenujejo tudi »lirik Krasa«. Nato je prešel v ekspresionizem. Razvil je vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi. Veliko njegovih pesmi govori o družbenih krivicah in mračni usodi Evrope (npr. Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (npr. Rdeči atom).
Velik del njegovega opusa predstavljajo tudi konstruktivistične pesmi, zbrane in izdane v pesniški zbirki Integrali, ki je leta 2003 izšla pri Cankarjevi založbi. Njegova dela so izšla pri mnogih slovenskih založbah (Izbrana proza pri Mladinski knjigi, Zbrane pesmi pri Beletrini, Vsem naj bom neznan pri Gogi).
Kosovelova literarna zapuščina odmeva tudi mednarodnem prostoru. Njegova poezija je prevedena v več jezikov.
