O avtorjih

slika

Pripravo druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika je izpeljala skupina mlajših jezikoslovcev z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pod vodstvom prof. dr. Marka Snoja.

»Slovar slovenskega knjižnega jezika je temeljni dokument slovenščine, ki z besedami in besednimi zvezami ter njihovimi pomeni in ponazarjalnimi primeri potrjuje naš obstoj, opisuje resničnost okoli nas in naš pojmovni svet. Prva izdaja, ki je izhajala v letih 1970—1991 in je bila potem še dvakrat ponatisnjena, dostopna pa je še v več nespremenjenih elektronskih, tudi spletnih objavah, je vsebovala opis slovenskega besedja od druge polovice 19. stoletja do zaključka urejanja posameznih knjig, za zadnje črke abecede torej do leta 1989, osredinjala pa se je na 20. stoletje, zlasti na čas po drugi svetovni vojni. Druga izdaja ohranja vse bistvene prvine izvirnega slovarskega besedila, jim dodaja na novo nastale in uveljavljene besede in pomene, ob tem pa kar se da upošteva sodobno jezikovno gradivo in v prenovljeni podobi prinaša opise mnogih besednih enot, katerih prvotne prikaze je duh današnjega časa presegel. Dopolnjeno in deloma prenovljeno slovarsko besedilo torej razširja časovni razpon opisa besedja kultiviranega slovenskega jezikovnega standarda na več kot poldrugo stoletje, od naših literarnih klasikov do sodobnosti.«

Prof. dr. Marko Snoj
predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Spletna stran Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša >

 

Pogovor s prof. dr. Markom Snojem

Druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika je ugledala luč sveta. S kakšnimi občutki ste jo sprejeli ustvarjalci? Navsezadnje gre za plod dolgega in trdega dela.

Kot vsako rojstvo tudi rojstvo knjige človeka navda z dobrimi občutki. Večina sodelavcev je izid SSKJ² sprejela z zadovoljstvom. Slovar seveda ni popolnoma nov, je pa dopolnjen in deloma prenovljen. Več si v današnjih časih ne bi mogli privoščiti, pa tudi ne bi bilo smiselno. Trudili smo se ujeti optimalno razmerje med vloženim delom in končnim izdelkom. Presodili smo, da je bilo poldrugo leto dela sedem- do dvanajstčlanske skupine optimalna rešitev.

 

Kaj v primerjavi s prvo izdajo prinaša druga izdaja SSKJ?

Zadnja knjiga prve izdaje je izšla pred 23 leti, od izdaje prve knjige pa nas loči že 44 let. V tem času se je v jeziku marsikaj spremenilo in to smo poskušali ujeti v drugo izdajo SSKJ. Najprej so to nove besede, ki jih leta 1970 ali tudi še leta 1991 ni bilo. Primer je beseda tajkun. Tajkunov včasih nismo imeli, danes pa so žal tudi pri nas. Imamo, denimo, pomelo, pesto, mocarelo, kar zdaj kupujemo z evri, tudi evrčki, kot smo pred časom kupovali s tolarčki in še prej z dinarčki. Podobno je pri besednih zvezah, ki jih ravno tako – ne na ravni iztočnic, temveč nižje v slovarskih sestavkih – najdemo v slovarju, denimo družabna omrežja. Drugi sklop so stare besede z novimi pomeni, ki so se uveljavili v zadnjih desetletjih. V prvi izdaji je tolar pojasnjen kot avstrijski in nemški veliki srebrnik, zdaj pa izvemo, da je bil tolar v letih od 1991 do 2007 tudi slovenska nacionalna valuta. Spremenili ali vsaj dotaknili smo se še marsičesa, recimo zgledov rabe, ki preprosto niso več ustrezali današnjemu svetu, nekateri so postali celo žaljivi, čeprav pred desetletji niso bili. V sestavku ciganček je bil npr. zgled umazan ciganček, v SSKJ² pa najdemo zgled kodrolas ciganček, ki tudi za današnje pojmovanje ni žaljiv. Približno 20.000 geselskih sestavkov je tako ali drugače spremenjenih.

 

Posodobljene so torej tudi razlage družbeno občutljivih besed (buzarant, cigan, koruznik, družina …) So takšne besede poseben izziv, ker so razlage hitro lahko ideološko, nazorsko … obarvane? Pričakujete kakšno javno polemiko?

Težko napovem, kaj se bo razvilo. Te razlage so v SSKJ² posodobljene, morda za nekatere preveč, za druge premalo. Ljudje smo različni in stvari različno pojmujemo, slovar pa prinaša čim bolj splošno sprejemljivo razlago. Če je bila slovarska razlaga pojma družine v času izhajanja prve izdaje (geslo je iz prve knjige, kar pomeni, da je bilo napisano v šestdesetih letih prejšnjega stoletja) »zakonski par z otroki ali brez njih«, je današnje splošno pojmovanje družine bližje razlagi »skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki«, saj vemo, da je družina lahko tudi enostarševska. V tem sestavku je omenjena in razložena tudi istospolna družina. Podobno smo se dotaknili tudi mnogih drugih sestavkov, ki obravnavajo družbeno občutljive besede.

 

V slovar je vključeno novejše besedje, ki se je uveljavilo v zadnjih desetletjih. Veliko je besed, prevzetih iz tujih jezikov, zlasti angleščine. Kaj vpliva na to, da se za določeno tujo besedo uveljavi slovenska ustreznica (denimo grenivka za grapefruit, zgoščenka za CD, računalnik za computer), za druge (wellness, airbag …) pa ne?

Večina teh besed res izhaja iz angleščine oziroma natančneje, so prišle k nam prek angleščine, saj so mnoge tujke tudi v angleščini. Beseda tajkun je, denimo, kitajska, čeprav je k nam prišla prek angleščine. V kitajščini pomeni »velik gospod« in tisti taj v tej besedi je isti kot v besedi tajfun, ki v izvornem jeziku pomenu »velik veter«. Podobno je s kompjuterjem. Koren besede namreč izvira iz latinskega glagola computare, ki pomeni »računati«, mi smo ta izraz prevedli in dobili slovensko ustreznico. Na vprašanje, zakaj se nekateri pojmi poimenujejo s slovenskimi besedami, pri drugih pa ostane tujka, lahko odgovorimo le deloma. Ko nova pojmovnost ali predmetnost pride k nam kot kulturna dobrina, jo pogosto sprejmemo skupaj s poimenovanjem. Če se nekdo pravočasno spomni ustreznejšega domačega poimenovanja, ki je motivirano znotraj slovenskega jezika, ima takšno poimenovanje dobro možnost, da se uveljavi, kot se je npr. grenivka. Mora pa biti ustreznica res dobra in ponujena v pravem času. In tega po navadi ne naredijo jezikoslovci. Včasih se novo poimenovanje prime, kot rečemo, včasih ne.

Zanimiv je primer besede wellness, ki jo v enem od pomenov slovenimo kot center dobrega počutja, kar pa je malo predolgo, preokorno, da bi zares zaživelo. Odločiti se je tudi treba, ali bomo besedo zapisovali po angleško ali po slovensko in kako jo bomo izgovarjali. Zanimivo je, da so imeli direktorji hotelov celó zborovanje v Laškem, kjer so zagovarjali stališče, da moramo uporabljati angleški zapis wellness in jo po angleško tudi izgovarjati. Na velikem panoju pa so imeli besedo zapisano napačno. Samo z enim l-jem. Pomembno jim je bilo torej, da je angleško, se pravi imenitno, pa čeprav narobe. V SSKJ² je ta nova beseda prednostno zapisana podomačeno kot velnes, saj nam samo tak zapis omogoča neproblematičen zapis pridevnika velneški.

 

Kakšno prihodnost napovedujete sebku, slovenski ustreznici besede selfie?

To bomo videli v prihodnosti. Prav za ta in temu podobne primere smo na Inštitutu vključili družabna omrežja. Oktobra namreč izide tudi samo spletni Sprotni slovar slovenskega jezika, ki v prvi vrsti vsebuje naše najnovejše besede. Pri besedah tujega izvora, kot so npr. selfi, skike, sup, na spletu lahko predlagamo domače ustreznice in prek Facebooka zanje tudi glasujemo, všečkamo. Predlagane besede, če se bodo uveljavile v rabi, bodo sčasoma lahko prišle v slovar knjižnega jezika.

 

Resna ustanova, kot je ZRC SAZU, podaja roko družabnim omrežjem in popularni kulturi. Pohvalno.

Popularna kultura in družabna omrežja so zelo resne stvari. Ignoriranje družabnih omrežij, ki ponujajo toliko novih možnosti medsebojne komunikacije, bi bilo neodgovorno, in sicer ne glede na to, ali se s takim načinom komunikacije notranje strinjamo ali ne.

 

Gradivo za prvo izdajo SSKJ temelji predvsem na slovenskih klasikih in publicističnih objavah iz 20. stoletja, novo gradivo pa je bilo zbrano iz sodobnih besedilnih zbirk. Kaj vse vam pri pripravi slovarja omogočajo sodobna računalniška orodja?

Tudi v sodobnih računalniških besedilnih zbirkah so leposlovna dela in časopisne objave, le da je prvih v odnosu do drugih premalo. Sicer pa si brez sodobnih računalniških orodij danes slovaropisja ni mogoče zamisliti. Brez sodobnih tehnologij danes ne more nastati noben resen slovar. Odkar so računalniki tako zmogljivi, da lahko obdelujejo velike količine podatkov, se je temu prilagodila tudi programska oprema. Gradivo se je že davno prenehalo zbirati na lističih, zdaj se zbirajo celotna besedila, ki jih potem obdelujemo, analiziramo, razporejamo besede z različnimi računalniškimi orodji in programi. Gradiva je neprimerno več kot nekoč, veliko težje je obvladljivo in tudi manj je izbrano, manj kakovostno. S sodobnimi tehnologijami in človeškim pregledom je treba ugotoviti, kaj je primerno za vključitev v slovar in kaj ne.

 

V javnosti je bilo slišati glasove, ki so zelo neposredno odsvetovali nakup druge izdaje SSKJ, češ da bo v nekaj letih na spletu na voljo nov in bolj ažuriran slovar slovenščine. Povejte, prosim, kdo so zagovorniki takšnih stališč in v čem so prednosti SSKJ pred izključno računalniško pripravljenimi slovarji?

Napovedovanje je sicer nehvaležno, lahko pa zagotovim, da kakovostnega slovarja, kot je SSKJ, oziroma slovarja, ki bi bil dostojen naslednik SSKJ, ni mogoče sestaviti v nekaj letih. Dober slovar se v ugodnih okoliščinah dela vsaj 20 let. Tudi najsodobnejše izkušnje (recimo nizozemskih in poljskih slovaropiscev, ki trenutno pripravljajo samo spletni slovar) kažejo, da je v petih letih mogoče narediti približno 15.000 slovarskih sestavkov, dober oziroma obsegovno zadosten slovar pa jih potrebuje okrog 100.000. Slovar se res dela z računalnikom, vendar z njim še vedno upravlja človek. In to ne kdor koli, temveč usposobljen slovaropisec. Strokovnjak odbira in presoja vsak podatek, ki pride v slovar. Za slovar srednjega obsega, ki ima kot SSKJ okrog 100.000 slovarskih sestavkov, to pomeni približno dva milijona odločitev. Te odločitve morajo nastati v človekovi glavi, ne v računalniškem procesorju. Računalnik je le človekov nepogrešljiv pomočnik, ne njegov gospodar. Ljudje, ki odsvetujejo nakup SSKJ, so skoraj brez slovaropisnih izkušenj, saj doslej še niso sestavili nobenega upoštevanja vrednega enojezičnega slovarja. Pretekle institucionalne izkušnje, ki so primerljive s tujimi, pa vendarle nekaj štejejo.

 

S knjigama kupci prejmejo ključ za dostop do e-različice. Zakaj je dobro, da je SSKJ izšel v knjižni obliki? Nekateri menijo, da je za tiskano izdajo škoda denarja, češ, kdo pa danes še brska po »papirnatih« slovarjih.

Spletni izdaji niti ne bi rekel različica, saj ima do pike enako vsebino kot tiskana izdaja. Celo kako napakico, ki smo jo odkrili v knjigi, smo pustili nepopravljeno. Če bi jo popravili, bi se prekršili zoper verodostojnost. Tiskana izdaja je namreč porok, da se slovarsko besedilo ne bo čez noč spremenilo. Na SSKJ se namreč sklicujejo tudi na sodiščih, v pravnih postopkih, kjer gre za zelo resne stvari, ko je pomembno, kaj točno določena beseda pomeni, ali je slabšalna, vulgarna, ali je z njo nekdo nekoga užalil … Te reči morajo ostati nespremenjene celotno življenjsko dobo slovarja. Generacija nekako do petdesetega leta starosti bo morda res skoraj izključno uporabljala spletno izdajo, tudi jaz. Ni pa malo ljudi, ki bodo pogosto uporabljali tiskano, in med temi so tudi mlajši. Predvsem pa je med zahtevnejšimi uporabniki mnogo takih, ki bodo za določene potrebe uporabljali tiskano, za druge pa spletno izdajo. Če želim videti odnose med besedami, kako je slovar sestavljen, listati po njem, ga preprosto prebirati, je veliko primernejša tiskana izdaja, če pa me zanima posamezni slovarski sestavek, če potrebujem hitro informacijo, je priročneje pogledati v računalnik. Ob tem ne smemo pozabiti, da približno 20 odstotkov Slovencev še vedno nima dostopa do interneta. Zgodi se tudi, da zmanjka elektrike, da odpove povezava do interneta ali da je občasno tako slaba, da človek nima veselja čakati na odziv strežnika. Dalje, slovarska datoteka na strežniku je zelo občutljiva za močnejše zunanje vplive. V primeru naravne katastrofe bi se slovar lahko celo dokončno izgubil, zato je seveda treba imeti varnostne kopije na prostorsko oddaljenih mestih, teh pa je tudi samo nekaj. Če pa knjigo razmnožimo v več tisoč izvodih, ni mogoče, da bi se znanje za vedno izgubilo. Izkušnje kažejo, da so se nekatere dvajset, trideset let stare datoteke že za vedno izgubile, medtem ko se nam je skoraj 500 let stara Trubarjeva Cerkovna ordninga do danes ohranila v dveh izvodih, čeprav so večji del naklade zažgali že v 16. stoletju.

 

V prednaročilu je bilo prodanih okrog 3000 izvodov SSKJ². Ste zadovoljni z dosedanjo prodajo?

Sem, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje zadovoljstva založbe. 3000 izvodov knjige, ki res ni poceni, čeprav se za denar dobi veliko, v današnjih težkih časih ni slabo.

 

V kakšni »kondiciji« je po vašem naš materni jezik? Pesimisti ob pogledu na imena trgovin, lokalov … v angleščini in drugih jezikih ter ob najstniškemu slengu, ko se čejndža mjuzik na founu, zaskrbljeno zmajujejo z glavo. Gre za nasilje nad slovenščino ali je večje nasilje, če poskušamo v dobi globalizacijo te procese preprečiti?

Oboje. Alternativa nasilju je toleranca. V današnjem svetu in času je to morda pravi odgovor, ne vem pa, če bo vedno. Ne želim prerokovati, vem pa, da je bila slovenščina kot relativno majhen jezik vedno na prepihu tujih jezikov. V preteklosti je bil glavni razlog geografski, saj živimo na edinstvenem stičišču slovanske, germanske, romanske in madžarske kulture. V času globalizacije geografska lega ni več tako bistvena. Zdaj pripadamo zahodnemu svetu, kjer trenutno prevladuje slaba angleščina.

Tudi glede vprašanja prestižnega jezika v preteklosti ni bilo dosti drugače. Pred dvesto leti je imela tako vlogo latinščina, imeli so jo za nadjezik. Pred sto leti je za nadjezik veljala nemščina, nekoliko pozneje srbohrvaščina. Še v moji mladosti so bili nekateri moji slovenski vrstniki prepričani, da bomo prej ali slej v Sloveniji govorili srbohrvaško. Prestižni jezik se je v zadnjih dvesto letih torej trikrat zamenjal, zato težko prerokujemo, kaj se bo zgodilo z angleščino kot jezikom globalne komunikacije čez petdeset ali več let. Morda pa bo začela prevladovati kitajščina.

Čejndžati mjuzik na founu je v tej luči torej na isti ravni kot klofati tepihe na placu. Prvi zgled je današnji slengovski, drugi pa malo starejši in nižje pogovorni. Starejša generacija prvega morda ne bo razumela, marsikdo, ki ni iz osrednje Slovenije, pa bo imel težave z razumevanjem drugega. Za polno, nemoteno sporazumevanje med vsemi govorci slovenskega jezika zato potrebujemo knjižni jezik, katerega besede so uslovarjene prav v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

Spraševala: Darja Divjak Jurca
 

slika

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika slika
slika slika slika slika

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.