Pavček - Angeli

Tone Pavček (1928-2011)

slika

Tone Pavček je zgodaj obveljal za enega najvidnejših pesnikov generacije, ki je vstopila v slovensko književnost po koncu druge svetovne vojne. Kmalu je postal prepoznaven po ritmični spevnosti verzov, ki so jih ljudje hitro sprejeli za svoje.

Pesmi štirihLeta 1954 se je s še tremi pesniki predstavil v prelomni in kultni zbirki Pesmi štirih (1954). Ob 60-letnici te zbirke so izšle v počastitev njegovega spomina v antologiji Eh, srce ti moje ljubljeno izbrane pesmi iz 13 njegovih zbirk.

 

Posnetek ob 50. obletnici izida kultne zbirke:

Pesnik je v duhu nove lirike postavil v ospredje občutljivi osebni svet, drhtenje zemlje, sanje. V srca bralcev se je prikradel z igrivimi podobami deklet kuštravih las, prvih poljubov, svetlobe, zvezd, pričakovanj in postal ljudski pesnik v najvišjem pomenu besede.

     Vsak človek je zase svet
     čuden, svetál in lep
     kot zvezda na nebu ... /… /
 Pesem o zvezdah

Kje je torej še živel pesnik, ki se je tako predano in s čistim veseljem igre predajal navdihu. Po naravi nepoboljšljiv optimist je tudi zase, kot je zapisal sam, verjel, da ga spremlja sreča, ali kot je rekla njegova mama, »da je rojen v srajčki«.

Vraščen v domačo dolenjsko pokrajino je pesnil preproste, a izbrušene verze z zeleno barvo travnikov in gričev, s sladkim grozdjem trte in z žlahtnim vinom, kot bi mu jih vdihoval pastirski bog pan. Morda od tod ta večna želja po biti živ in peti iz zbirke Sanje živijo dalje (1985).

     Treba je mnogo preprostih besed
     kakor:
     kruh,
     ljubezen,
     dobrota,
     da ne bi slepi v temi zašlí
     s pravega pota. /…/   
         Preproste besede

Vedno znova so kipele na plano hvalnice besedi in zemlji. Celo smrt pri Pavčku tiči v zemlji enako kot klitje, rojstvo in vse drugo, kar spremlja življenje … Zato ga imajo mnogi za našega najbolj vedrega, celo prešernega in svetlega pesnika, odprtega življenju.

Celo vihravega, nagajivega, občasno hrupnega fanta, kot so si ga zapomnili ljudje, ki so ga videvali, kako hiti prek cest. V naslednje zbirke: Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972) ... pa se poleg zaupanja v ljudi in zaljubljenosti v življenje vse bolj oglaša tudi nenehni nemir, nostalgično hrepenenje po »izgubljenem raju« rodnega sveta, iskanje smisla.

     /…/ »Lepa je moja dežela, lepa do muke.
     Samo tu gruli prsteno grlo rim.
     Samo tu so tudi groze manj hude.
     Samo tu lahko živim.«          
  Take dežele ni

Čez ljubo Dolenjsko mu je prvič segel mrak ob sinovi smrti. Vse bolj se občutje osebne izgube povezuje tudi s slovenstvom (Pesmi o moji deželi, zbirka Goličava (1988)). Gre za verze, ki govorijo o boleči zvestobi — domu, življenju, ljubezni. Tone Pavček se je vidno uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec, še posebej v času osamosvajanja Slovenije: na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 je prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo.

Z minevanjem let so se hudi viharji počasi polegli, oglasili pa so se prvi tihi in slovesni opomini, da se bo prej ali slej odprla pot v občestvo prednikov.

Same pesmi o ljubezniV novi zbirki Same pesmi o ljubezni (2008) je prav ljubezen beseda vseh besed, saj je zložil o njej 74 sonetov. V njej je ponovno muziciral o prvem osvajanju, o ženi, dolenjski deželi, Istri, kamor se je preselil, o prijateljih, bogu, spominu na pokojnega sina Marka  — o pesmi, ki ni pesem, »ampak ena sama ljubezen«.

 

Angeli, PavčekNazadnje se je s pesmijo bojeval tudi proti smrti — nastal je ciklus 50 pesmi, ki so izšle leta 2012 v zbirki z naslovom Angeli. Piše o tem, kako si na skrivnosten način smrt in življenje podajata roke. In nad vsemi ljudmi in stvarmi kot nevidna bistva »bedijo« angeli — lepota, otroška čistost, ljubezen … kajti življenje je dar, slast, smrt pa samo zadnja, nevidna stran.

V pesmi Angel za srce je poudaril srčno plat svoje poezije, življenje, ki ga srka in ne izpije … Ljubezen-srce je temeljni poudarek njegove lirike: srce, v katerem je »tisoče zgodb in tisoč prigod, to srce, ranjeno tisočkrat …«, ki je opešalo, čeprav bi se še rado veselilo bivanja in malih zgodb vsakdanjosti.

Eh, srce ti moje ljubljenoNa tem mestu je njegovo srce obstalo, a le na videz. Z njegovim zadnjim vzdihom hrepenenja: »Eh, srce ti moje ljubljeno! Bodi še, vsaj še malo« bo spomin nanj za veliko bralcev veliko generacij za vedno ostal živ.

Tone Pavček je prejel za svoje pesniško in prevajalsko delo vrsto nagrad in priznanj, med njimi kar trikrat Levstikovo (1958, 1962, 2005) za mladinsko poezijo in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Leta 1996 ga je UNICEF zaradi njegove srčnosti in zavezanosti mladim imenoval za enega svojih ambasadorjev. Leta 2007 je postal redni član SAZU, dve leti pozneje je prejel zlati red za zasluge republike Slovenije.

Kako zelo se je dotaknil src bralcev, priča več deset tisoč izvodov njegovih pesniških knjig, ki so našle pri njih svoj dom.

Izjemno se je namreč priljubil tudi otrokom. Verjetno bi težko našli otroka, ki ne bi vsaj slišal za Jurija Murija, eno največjih slovenskih uspešnic za otroke, če že ne bi znal na pamet začetnih verzov te zgodbe. Ali za fantazijsko bogato in Jezikovno bravurozno Čenčarijo (1975) ali z večernico nagrajenih Majnic (1996).

Bil je tudi strasten in odličen prevajalec ruske, hrvaške in srbske poezije.


 

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Komentarji

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Pridružite se nam na Facebooku!

FacebookVabljeni v skupino ljubiteljev branja Radi beremo!

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika slika
slika slika slika slika

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.