Gea

»Želim si, da bi nas še kdaj obiskala!«

Tara je eden od 74 terapevtskih psov Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke – Vsi vodniki so prostovoljci – Terapevtski pari sodelujejo pri različnih terapevtskih programih s strokovnjaki z različnih področij

Tekst: Lara Hodej

slika
Po vsaki opravljeni uri sledi nagrada. Tari največ pomeni, ko s svojimi 42 zobmi zgrabi modro-rumeno žogo, ki ji jo Lara meče na bližnjem travniku, pa čeprav je njen nos tako dober, da bi jo našla tudi, če bi ji jo skrila v šoli, saj imajo psi tudi do milijonkrat boljši voh od človeka.
Foto: Uroš Hočevar

Jaka ima težave z branjem in izgovarjavo glasu r – pri urah dodatne strokovne pomoči mu pomagata logopedinja in psička Tara. Gospa Marija živi v domu starejših občanov. Kadar jo obišče Tara, ji po licih spolzijo solze sreče. Janez, ki ve ogromno o pasjih poklicih, je zaradi slepote vključen v varstveno-delovni center. Četudi je alergičen na pasjo dlako, skoraj ne zamudi priložnosti, da se na »tačkah« ne bi družil s Taro. Jani po avtomobilski nesreči, pri kateri je utrpela poškodbo glave, pomagajo v najvišjem nadstropju URI Soča, v prostorih za fizioterapijo. In kaj tu počne Tara? Ne, namen ni božanje prijazne psičke, kot bi se nemara čudil nepoučeni obiskovalec. To, kar je na prvi pogled videti kot božanje od glave do repa, je dejansko (vsakič uspešnejše) premikanje iztegnjene roke z leve na desno.

Tara je eden od 74 terapevtskih psov Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke in omenjeni v uvodu (s spremenjenimi imeni) so zgolj štiri osebe v več kot 120 ustanovah, ki jih terapevtski pari, psi s svojimi vodniki, redno obiskujemo. Med njimi so bolnišnice, URI Soča, domovi za starejše občane, ustanove z ljudmi s posebnimi potrebami, knjižnice, vrtci, osnovne in srednje šole. Poleg tega opravimo še številne obiske na javnih prireditvah, kjer ozaveščamo ljudi o odgovornem lastništvu in skrbnem ravnanju z živalmi. 

Vsi vodniki smo prostovoljci. Naše plačilo so nasmehi, solze sreče, napredek ljudi, v katerih delčke zgodb smo bili vključeni, in prošnje otrok, ali lahko pobožajo Taro, ko se srečamo v mestu. Koristno in plemenito delo, ki ga v društvu opravljamo,  so prepoznali tudi na Ministrstvu za zdravje in društvu priznali status humanitarne organizacije in status društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva. Slavica Mrkun, predsednica društva, pove: »Po prvih negotovih korakih, ki smo jih v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke začeli delati pred dobrimi 11 leti z uvajanjem terapij s pomočjo psov, smo danes dobro  prepoznavni prostovoljci – humanitarci, ki skupaj s svojimi štirinožnimi in zvestimi prijatelji pomagamo pri izboljšanju počutja, zdravja in rehabilitacije.« Kazalnik priznavanja je tudi vse večje povpraševanje po našem delu, ki presega naše trenutne zmožnosti. Vsako leto v januarju poteka testiranje za nove terapevtske pare, ki se ga lahko udeležijo vodniki s šolanim in vzgojenim psom, ki ima rad ljudi, ne glede na njegovo pasmo. S tem povečujemo število terapevtskih parov in nadomeščamo izgube, do katerih prihaja predvsem zaradi starosti in bolezni psov ter s tem psihofizične nezmožnosti za opravljanje terapevtskega dela.  

Terapevtski pari sodelujejo pri izvajanju različnih terapevtskih programov. V grobem strokovnjaki  – v Sloveniji sta s knjigo Človek-žival: zdrava naveza to prva opredelila Maksimiljana Marinšek in Maks Tušak – programe delijo na terapije in aktivnosti s pomočjo psa, omenjajo pa se še drugi, na primer družabništvo, ozaveščanje, pes v šoli, beremo s tačkami (R.E.A.D.). 

Terapije potekajo pod budnim očesom strokovnih delavcev s posameznih področij. Tako na primer pri Jani fizioterapevtka nadzoruje njeno gibanje, pri tem pa Taro – ki je v vlogi orodja za delo, kot to poimenuje delovna terapevtka Nataša Ogrin Jurjevič – vključuje v skrbno načrtovan, ciljno usmerjen in evalviran terapevtski proces. Čeprav ima izraz terapija zdravstveni prizvok, v tem primeru ne gre za izvajanje zgolj zdravstvenih in rehabilitacijskih programov. S pojmom terapija s pomočjo živali označujemo vsak natančno določen program, ki temelji na konkretnih ciljih, ki jih ob koncu strokovnjaki evalvirajo. Vsak korak terapije je skrbno dokumentiran. 

Pri Janezu cilj ni natančno določen, tudi koraki niso tako skrbno načrtovani, temveč so odvisni od njegovega razpoloženja in skupine ter prilagojeni željam. Tako nas Janez včasih kaj nauči o psih vodičih slepih, odidemo do bližnjega kinološkega društva na sprehod, se s Taro preizkusimo v nogometu ali košarki ter računamo, kdo je starejši in kdo mlajši od nje, če upoštevamo njeno človeško starost. Tarino delo pa ima tudi dolgoročne učinke, saj Janez ob tem, kar se mu dogaja z njo, pridobi temo za pogovor z drugimi, ki so prav tako vključeni v  terapije s pomočjo psov, in tako lažje navezuje stike, tudi ko Tare ni zraven – na podlagi skupnih interesov pridobi novega prijatelja ter se tako počuti manj osamljenega. Še manj strukturiran in načrtovan program od opisane »aktivnosti s pomočjo psa« je program družabništvo. A tudi ta nikakor ni nepomemben. Obisk Tare za gospo Marijo, sodeč po njenih solzah, ni bil nič manj pomemben od skrbno zasnovanih terapij.  

Tara ne zna računati niti brati. Zato je prav vsak učenec pametnejši od nje. Jaka je tako dobil zvesto prijateljico, ki jo lahko kaj nauči. Pa ne nauči le Tare. Jaka je dobil možnost, da o nečem pouči tudi svoje sošolce – razložil jim je, da je Taro strah, če kričijo, ker sliši veliko bolje od njih, in da postane zmedena, če tekajo po razredu, ker ne ve, koga bi gledala. Ko je Tara obiskala njegov razred, je sošolcem razložil pravila ravnanja s psi, jim povedal, kaj ima Tara rada in česa ne, pa tudi kaj zna. Seveda je vse tudi prikazal. Si predstavljate, kaj to, da ve nekaj več od sošolcev, pomeni zanj, ki je do zdaj veljal v očeh sošolcev za največjega nevedneža, ki po besedah sošolcev ne zna brati in govoriti?!

Po zgledu nemške, avstrijske in švicarske dobre prakse, kjer pod imenom Schulhund (šolski pes) psi prihajajo v šolo, je bila ustanovljena Mreža Šolski pes. Ena od ustanoviteljic Mreže je Mojca Trampuš, vodnica terapevtske psičke Šape, ki je zaslovela s knjigo za bralce začetnike z naslovom Šapa se predstavi. Mojca jo je izdala skupaj s priročnikom Tačke v šoli: Terapevtski pes – učiteljev pomočnik in šolarjev sopotnik. Prvi tovrstni pripomoček v Sloveniji pomaga strokovnim delavcem pri vključevanju psa v vzgojno-izobraževalno delo. Vsebuje praktične ideje, ki so prenosljive tudi v druge ustanove, pojasni, na kaj moramo biti pozorni, in nam daje zagon. Trenutno Šapa nastopa tudi v novi slikanici z naslovom Naša Šapa.  

»Mreža Šolski pes povezuje vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo delo terapevtskega psa. Mreža omogoča izmenjavo mnenj in izkušenj ter olajša začetne korake zainteresiranim učiteljem in vodnikom psov, ki načrtujejo delo s psom v šoli. Ustanova oziroma šola, ki se želi priključiti delovanju mreže, mora izpolnjevati zastavljene pogoje, enako velja za psa in njegovega vodnika. Pes, ki deluje v okviru mreže, je t. i. šolski pes. To pa lahko postane le pes, ki je primernega značaja, zdrav, usposobljen in preverjen. Te pogoje izpolnjujejo terapevtski psi. Tudi vodniki terapevtskih psov imajo opravljena posebna izobraževanja, zato lahko pričakujemo, da mirno, zanesljivo in učinkovito vodijo svojega psa pri delu in druženju z otroki. V nekaterih primerih je vodnik psa hkrati učitelj, ponekod pa v šolo po dogovoru prihaja prostovoljec s svojim terapevtskim psom,« pojasnjuje Mojca Trampuš.

Več v januarski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.