Gea

Adijo, Irska! Do prihodnjič!

Na Irskem ima prav vsaka razvalina kakšno zanimivo legendo

Tekst: Vinko Möderndorfer

slika
Znameniti Cliffs of Moher so najlepše, največje, najsrhljivejše skalne pečine na svetu. Moherski klifi so dolgi štirinajst kilometrov in dosežejo največjo globino nekaj čez dvesto metrov.
Foto: Shutterstock

Pripotoval sem v mestece Killarney. Seveda je deževalo. Ampak to ni bil zoprn dež. Na Irskem sicer pogosto dežuje, toda dež ni zoprn. In predvsem hitro mine. Včasih se strašno ulije, dežuje, kot da je nekdo od zgoraj, kakšen hudomušen irski bog, nalašč in na hitro obrnil škaf vode nad tvojo glavo, potem pa takoj posije sonce in mavrica se zboči čez pokrajino. Kot da je bil naliv samo neslana šala.

Čeprav je Killarney majhno mestece, sem komaj našel hotel. Spet je začelo močiti in tudi zmračilo se je. Krožil sem po mestu, se ustavljal ob pločnikih in spraševal mimoidoče, kje za hudiča je moj hotel?!,  in pošiljali so me v popolnoma različne smeri. Priznam, nekatere, čeravno so govorili angleško, nisem čisto nič razumel. Vsi pa so se prav prijazno smehljali in mi kimali. Bil sem lačen in utrujen, čeprav sem tisti dan prevozil samo kakšnih sto dvajset kilometrov, ampak neprestano izmenjavanje dežja in sonca najbrž tudi utrudi ne preveč veščega voznika. Kar na jok mi je šlo, ko sem se že ne vem kolikokrat ustavil ob napačnem hotelu. In spet sem zaokrožil po ulicah mesteca in spet spraševal prijazne Irce, ki so me pošiljali zdaj sem, zdaj tja. Na koncu sem imel občutek, da so se nalašč spravili name, na ubogega slovenskega turista. Na slepo sem zavil na veliko parkirišče, ustavil in se začel pogovarjati sam s sabo: Kar v avtu bom spal. Jutri pa naprej. Nočem videti tega kraja. Sovražim ga! Domov bom šel. Naravnost nazaj na letališče in domov. 

Ko sem po naključju pogledal v vzvratno ogledalo, sem zagledal modrikast neonski napis: Eviston House Hotel. Da pa bi bila ironija še večja, mi je kasneje receptor rekel, tudi v zelo melodični in težko razumljivi irski angleščini: Kolega mi je povedal, da nekdo v mestu išče naš hotel, ampak potem vedno pelje v nasprotno smer, kot mu rečejo. No, me prav veseli, da ste nas končno našli! In se je zelo prijazno nasmehnil.

Takoj ko sem odnesel stvari v svojo sobo, sem se vrnil v hotelski bar in spil kar nekaj dvojnih  viskijev Green spot. Nato sem spal kot ubit in zamudil zajtrk. Pa kaj! 

Naslednji dan sem se odpeljal na izlet na bližnje jezero Lough Leane, ki je eno od treh jezer, ki tvorijo tako imenovane Lakes of Killarney. Ob jezeru stoji mogočna grajska razvalina, imenovana Ross Castle. Takoj sem naredil en selfi. Upam, da se na obrazu avtoportretiranca ne poznajo posledice premnogih green spotov.

Grad Ross je šarmantna grajska razvalina. Stoji tik ob jezeru in ima bogato zgodovino. Grad so zgradili konec petnajstega stoletja in je bil v lasti starodavne družine Browne, ki je bila do nedavnega tudi lastnica gradu. Grad se je med irskimi konfederacijskimi vojnami dolgo upiral Oliverju Cromwellu, predal pa se je, tako pravijo turistični vodniki, zaradi prerokbe, ki je napovedovala, da bo grad padel šele takrat, ko bodo po jezeru do njega priplule ladje s težkimi topovi. Cromwellovi vojaki so na navadnih čolnih res privlekli do gradu nekaj topov, in ker se je legenda uresničila, so ga vraževerni Irci takoj predali. 

V zvezi z gradom Ross krožijo še druge zgodbe. Legenda pravi, da je prvega lastnika gradu skrivnostna sila potegnila skozi streho stolpa naravnost v nebo. In to z vsem pohištvom vred. Ta zgodba zelo vznemirja lokalno društvo, ki se ukvarja z neznanimi letečimi predmeti in z obiski zunajzemeljskih bitij v njihovi pokrajini. Člani društva trdijo, da so graščaka z vsem pohištvom vred, po eni različici zgodbe tudi z vsemi konji, potegnili v leteči krožnik in odpeljali s sabo v neskončno vesoljsko prostranstvo.

Pravzaprav  ima na Irskem prav vsaka razvalina kakšno zanimivo legendo, za katero pa nikoli ne vemo, ali je zares legenda ali pa si jo sproti izmišljujejo turistični vodniki z bujno pisateljsko domišljijo. To velja tudi za to grajsko razvalino.

Izpred gradu vozijo ladje, ki turiste popeljejo na vožnjo po jezeru. No, in turistični vodnik na ladjici je legendi o ugrabljenem graščaku dodal še svojo različico zgodbe. V ta namen se je ladjica ustavila na delu jezera, kjer je bila voda najbolj črna, vodič pa je pokazal v globino ter radovednim turistom povedal, da je lastnika gradu O'Donoghueja nevidna sila posrkala z gradu, skupaj s celotno grajsko sobano, mizo, stoli, omarami itd., in ga točno na tem delu jezera potopila na dno. In natanko na tistem mestu, kamor je vodič usmeril svoj kazalec, graščak v veliki podvodni palači še danes budno kontrolira dogajanje v svojem gradu in njegovi okolici. In potem smo se vsi stegovali čez rob ladjice in besno fotografirali črno vodno gladino, upajoč, da se bo pred nami iz vodne črnine prikazal z algami obložen obraz mogočnega graščaka. Toliko o legendah. 

Več v septembrski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.