Gea

Novozelandka za en mesec

Življenje aucklandskih meščanov je metropolitansko in udobno, preostali Novozelandci pa uživajo v prostranosti in čudoviti naravi svojih krajev, ampak Aucklanderjev vseeno ne marajo

Tekst: Anja Stefan

slika
Gladke, skoraj okrogle skale na plaži Moeraki na južnem otoku Nove Zelandije spominjajo na ogromne skalnate žoge. Vse polno jih je, plaža pa zaradi njih izgleda kot površina kakšnega drugega planeta.
Foto: Anja Stefan

Če bi s prstom po zemljevidu iskala točko na Zemlji, do katere je treba potovati najdlje, bi bila Nova Zelandija ena od resnih kandidatk za zmago. Daleč je. A samo potnik na neskončno dolgem prvem letu in nato še na neskončno dolgem drugem letu res ve, kako zelo zelo daleč je.

Tako daleč, da po prihodu na ta prekrasni zeleni čudež sredi oceana ne čutiš nikakršnega časovnega zamika in želje po spanju sredi dneva. Ker sem skoraj dva dni predremala na letalih in letališčih, je telo vedelo samo to, da je utrujeno. Vsak koncept evropskega bioritma je bil izbrisan in srce je takoj začelo utripati v ritmu novega časovnega pasu.

Na letališču me je pričakala moja dobra prijateljica in domačinka Louise, z velikanskim nasmehom in objemom, ki so mu sledili objemčki njenih otrok in najbližjih. Nisem še dobro prestopila praga letališča, že sem se naučila prve lekcije iz novozelandskega življenja: vsak gost je enakovreden član družine. V petih naslednjih minutah smo se že stiskali v avtomobilu, ki so ga za majhen denar uvozili iz Japonske, kjer se skušajo praviloma na hitro znebiti vseh nekoliko rabljenih avtomobilov. Tako si lahko na Novi Zelandiji za denar, s katerim bi si v Evropi kupili set zimskih pnevmatik, kupite cel avto. 
Moja novozelandska družina živi v Aucklandu. To je največje mesto, v katerem živi skoraj polovica celotnega prebivalstva, torej dva milijona ljudi. Preostala dva milijona sta posuta po dveh ogromnih otokih, v majhnih krajih in na oddaljenih kmetijah. Življenje prebivalcev Aucklanda je metropolitansko in udobno, podeželani pa uživajo v prostranosti in čudoviti naravi svojih krajev. Ampak Aucklanderjev vseeno ne marajo. Za njihovim hrbtom jim poredno rečejo Jafa, kar močno spominja na ime priljubljenih bombonov Jaffa, pomeni pa nekaj povsem drugega. V nekoliko prijaznejši različici bi lahko pomen prevedli kot »spet en presneti Aucklander«. 

To je torej zgodba o tem, kako sem za en mesec postala Jafa in se pri tem imela čudovito. 
Že nekaj dni po mojem prihodu v Auckland smo se odpravili na potovanje po Južnem otoku Nove Zelandije. To so kraji, o katerih vam bodo pripovedovali popotniki, ki so na Novi Zelandiji doživeli nepozabno naravo. To so kraji, kjer je narava tako prekrasna, da se je treba nanjo še posebej čustveno pripraviti.

Na Južnem otoku ni prav veliko mest, je pa veliko gora, ogromno neopisljivo lepih jezer in kilometri čudovitih plaž, na katerih se sproščeno raztegujejo vedno nekoliko utrujeni tjulnji. Tu je vsega zanimivega toliko, da se uboga evropska duša komaj znajde. Če želiš v Evropi doživeti dih jemajoč prizor narave, se je treba do tja odpeljati skozi številna naselja in po dolgočasnih avtocestah. Na Južnem otoku Nove Zelandije pa stopiš iz prenočišča neposredno v najlepši prizor sončnega zahoda nad neokrnjeno naravo, kar si jih kdaj videl. In naslednje jutro se odpelješ po prisrčni cesti in brez sape opazuješ, kako je okolica povsem podobna nedotaknjeni različici Toskane in za dvema ovinkoma si med gorami, ki te spominjajo na Dolomite, nato na Alpe, nato si spet poleg jezera, ki bi lahko bilo Bohinjsko, če ne bi bilo nekaj desetkrat večje, nato te pogoltne gozd in te na drugi strani izpljune med fjordi. 

Če sem bila kdaj očarana nad kakšnim krajem, kjer je narava posebej lepa, sem na Južnem otoku videla podobo te narave, le da je bila še bolj poudarjena, večja, višja, bolj zelena, bolj pri roki in bolj gostoljubna. Težko je opisati te prizore brez uporabe najbolj kičastih presežnikov. Mogoče bo pomagal nekoliko sodobnejši opis: čeprav nisem preveč fotografsko nadarjena, sem na Južnem otoku naredila nekaj sto fotografij, na katere sem še danes ponosna. Ne zaradi nenadoma odkritega fotografskega talenta, ki ga – potrjeno – še vedno nimam skoraj nič, ampak zato, ker je na Južnem otoku zelo težko narediti neprivlačno fotografijo. Svetloba z divje modrega neba ter vedno prisotnega velikega belega oblaka osvetljuje okolico na tako lep način, da je še pasji kakec lahko videti kot umetniško delo iz brona. 

Več v avgustovski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.