Gea

Škrlatna jadra severne ruske prestolnice

Sankt Peterburg ni samo rojstno mesto ruskega predsednika Vladimirja Putina, ampak tudi ruska kulturna, intelektualna, turistična in trenutno še ena izmed nogometnih prestolnic

Tekst: Polona Frelih

slika
Kanal Gribojedova s pogledom na čebulasto kupolo cerkve Kristusovega vstajenja, ki so jo gradili skoraj četrt stoletja.
Foto: Shutterstock

Severno rusko prestolnico Sankt Peterburg sem prvič obiskala v času belih noči (od 11. junija do 2. julija), ko sonce tako rekoč ne zaide. V mestu se je tudi krepko čez polnoč kar trlo ljudi, ki jih je na ulice drugega največjega ruskega mesta (več kot pet milijonov prebivalcev) pritegnil največji ulični festival z imenom Škrlatna jadra, nekakšen ekvivalent slovenske maturantske parade. 

Na reki Nevi se je v skladu s praznično tradicijo pozibavala fregata Standard s pravljičnimi rdečimi jadri, natanko takšnimi, s kakršnimi je po revno ribičevo hčerko Assol v istoimenski knjižni uspešnici Rdeča jadra po letih čakanja vendarle prišel princ Artur Grey. 
Romantična pustolovska uspešnica ruskega pisatelja Aleksandra Grina, ki je postavljena v sončno in radostno fantazijsko deželo, povsem drugačno od Rusije, ima daleč največ oboževalcev prav v Peterburgu. Nemara zato, ker gre za mesto, ki ga večji del leta pesti pomanjkanje sonca. V času belih noči je svetlobe nasprotno preveč, kar po nekaj dneh povzroči stanje, podobno alkoholni omami. Je morda to razlog, da je Sankt Peterburg za marsikoga najljubše rusko mesto?

»Če Piter primerjamo z drugimi kraji, denimo Moskvo, potem lahko rečem, da je to mesto z zelo bogato kulturo, v katerem so živeli pisatelji, pesniki, umetniki ter arhitekti z različnih koncev sveta, ki so tam pustili svojo sled. Če si tam odrasel in živel, potem ta prtljaga večno ostane s tabo,« je rojeni Sanktpeterburžan Aleksander Sotoff opisal esenco dragulja na Nevi. 

Po Nevskem prospektu, ki je v 18. stoletju zrastel kot del glavne ceste do Moskve in Novgoroda, zdaj pa je osrednji turistični cilj, se do zgodnjih jutranjih ur zliva reka ljudi. Marsikomu kaj drugega tudi ne preostane, saj se ne more vrniti domov. Da razbremenijo tovorni promet na obeh straneh reke, ponoči namreč odprejo mostove in nekateri deli mesta postanejo ločeni od kopnega. Spektakularnega nočnega odpiranja dvižnih mostov na reki Nevi ne gre zamuditi. 

Če niste ponočnjak, potem vstanite zgodaj zjutraj ter prečkajte Dvorni most takoj, ko se spusti, ob 4.55 zjutraj. »Ob šesti uri zjutraj boste doživeli Nevski prospekt povsem drugače. Enega od najbolj čarobnih trenutkov v Peterburgu doživimo takrat, ko pride zora in začnejo ugašati ulične luči. Ko noč prehaja v dan. Tega trenutka ni mogoče tako lahko ujeti. Ravno zaradi takšnih prizorov tako zelo ljubim to mesto,« je Oksana Kuzmenko, direktorica mestnih kulturnih projektov, povedala za spletni portal si.RBTH.

Privoščite si zajtrk ob Petropavlovski trdnjavi, originalni mestni citadeli, kjer je bil strogo varovan zapor, nekakšna ruska Bastilja, v kateri so sedeli številni politični zaporniki; anarhista Pjotr Kropotkin in Mihail Bakunin, pisatelja Maksim Gorki in Fjodor Dostojevski ter celo jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito, ki je zaradi revolucionarnih dejavnosti leta 1917 tam preživel tri tedne. 

Sankt Peterburg ni samo rojstno mesto ruskega predsednika Vladimirja Putina, ampak tudi ruska kulturna, intelektualna, turistična in zdaj še nogometna prestolnica. Za navijače iz Evrope je »Piter«, kakor mu pravijo domačini, še posebej priročen, saj so za potnike s križark, ki se v mestu ne zadržijo več kot 72 ur, že pred leti odpravili vizume. Ne gre pozabiti niti, da že od nekdaj velja za najbolj »evropsko« rusko mesto oziroma rusko okno v Evropo, kakor ga je poimenoval največji ruski pesnik in eden najslavnejših Peterburžanov Aleksander Puškin. 

Leta 1703 ga je dal zgraditi ruski car Peter Veliki, ki sta ga  navdihovala zlasti nizozemsko glavno mesto Amsterdam in Benetke, zato je k projektu med drugim pritegnil številne nizozemske, italijanske, francoske in nemške inženirje. Med gradnjo prestolnice carske Rusije je samo v prvih desetih letih v delovnih nesrečah umrlo sto tisoč delavcev, ki so jih tja pripeljali iz vse države.

Od leta 1914 do 1924 se je mesto imenovalo Petrograd, saj so zaradi I. svetovne vojne želeli, da bi njegovo ime zvenelo manj nemško, po smrti sovjetskega voditelja Vladimirja Iliča Lenina pa so ga preimenovali v Leningrad. Po razpadu Sovjetske zveze so mu vrnili njegovo originalno ime. Zaradi številnih mostov in rečnih kanalov se ga je prijel vzdevek severne Benetke, pravijo pa mu tudi severna Palmira, mesto belih noči in Petropolis. 

Več v julijski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.