Gea

Sedem minut groze

Mars je imel pred slabimi štirimi milijardami let gostejšo atmosfero s primernim tlakom, aktivno jedro in močnejše magnetno polje, po njegovem površju je tekla voda

Tekst: Aleš Kovačič

slika
Zemlja je v primerjavi z Marsom veliko večji planet.
Foto: arhiv Nasa

Sedem minut groze. S temi zloveščimi besedami znanstveniki opisujejo sklepno in tudi najbolj kritično fazo poleta proti našemu kozmičnemu sosedu – pristanek na Marsu. 

Po večmesečnem drvenju skozi prostranstva našega osončja morajo namreč robotizirane sonde oziroma pristajalniki, opremljeni z najrazličnejšimi zelo občutljivimi in dragimi inštrumenti, v zgolj nekaj minutah nadzorovano izničiti izjemno visoke hitrosti. Drugače se lahko večletni napori znanstvenikov v trenutku spremenijo v izjemno drago in nerazpoznavno zmečkanino. 

Teh pa je na površju Marsa veliko več, kot bi si njihovi konstruktorji želeli. Statistični podatki namreč kažejo, da se je pozitivni scenarij varnega pristanka ali preleta rdečega planeta v primerjavi z raztreščenimi odvil neprimerno manjkrat. Doslej je bila uspešna namreč le približno polovica vseh odprav. 

Vendar drugi nam najbližji planet – naš prvi sosed je Venera – vseeno že od začetka človekovega odkrivanja in raziskovanja Zemljine soseske najbolj buri domišljijo in motivira znanstvenike. Zato bržkone ni naključje, da je angleški pisatelj H. G. Wells v svoji najbolj znani znanstvenofantastični zgodbi z naslovom Vojna svetov vlogo kozmičnih zavojevalcev našega planeta namenil prav Marsovcem. Še bolj povedna pa je panika, ki je leta 1938 ob poslušanju kultne radijske priredbe omenjenega romana zajela Američane. 

A to je bil, kot se je izkazalo pozneje, šele začetek človeške fascinacije z marsovsko zgodbo. Scenarij invazije Marsovcev je po zaslugi izjemno produktivne popularne kulture, zlasti filmske, postal ena od najbolj priljubljenih oblik upodabljanja katastrofičnega konca naše civilizacije. Seveda fantastični in iracionalni strahovi, ki jih izražamo v umetnosti, nikoli niso scela iz trte izviti in nič drugače ni niti v tem primeru. Zakaj so nakane frikcijskih zunajzemeljskih obiskovalcev praviloma zlovešče, pa je zanimivo vprašanje, ki brez dvoma več pove o nas kot pa o »njih«. 

Mars je namreč planet, ki v našem osončju s stališča možnosti obstoja starodavnega življenja za zdaj velja za absolutnega favorita. O tem, ali je življenje na Marsu, je že leta 1971 v svoji skladbi »Life On Mars?« prepeval David Bowie. Zato ne preseneča, da je poleg naše silne domišljije podobno očaranost nad rdečim planetom vselej izkazovala tudi znanost. Človek je namreč od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja na to izjemno nevarno in najmanj 54,6 milijona kilometrov (maksimalna oddaljenost planetov je 401 milijon kilometrov) oddaljeno avanturo poslal že na desetine odprav. 

Pri tem zahtevnem podvigu so imeli doslej največ uspeha Američani oziroma njihova vesoljska agencija Nasa, ki je v nekaj desetletjih na rdeči planet uspešno poslala sedem pristajalnikov. Edina država, ki je poleg Američanov uspešno izvedla tehnično izjemno zahteven manever pristajanja na Marsovi površini, je bila v letih 1971 in 1973 Sovjetska zveza. 

Temu se ne gre čuditi, saj gre za vznemirljiv in skrivnosten planet, ki zaradi svojih puščobnih širjav na prvi pogled morda ne obeta veliko, pa vendar očitno več kot dovolj, da je v nekaj desetletjih našega tipanja po Zemljini kozmični soseski postal najbolj obiskan planet. 

Več v julijski revij Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.