Gea

Skrivnostna brezdrevesna ravnina

Slovenski geografi prvi razvozlali nastanek nenavadnih dolin v južni Avstraliji – Skupaj z avstralskimi raziskovalci že sedem let preučujejo odročne predele avstralske divjine – Nullarbor je ena največjih kraških ravnin na svetu

Tekst: Dr. Matej Lipar in dr. Mateja Ferk

slika
Tabor je mogoče postaviti kjerkoli, slabost pa je pomanjkanje dreves, ki bi ščitila raziskovalce pred močnim vetrom, ki je na tej ravnini stalnica.
Foto: dr. Matej Lipar in dr. Mateja Ferk

»… Sedaj sem se zavedel grozne resnice, da sem v puščavi sam ... v mrtvem objemu noči najbolj divje in najbolj negostoljubne avstralske pustinje, z močnim vetrom, ki se je prepletal z nasiljem pred menoj …« so občutki, ki jih je v 19. stoletju ubesedil sicer pogumni in drzni raziskovalec Edward John Eyre. Bil je prvi Evropejec, ki je po kopnem prečkal južni del Avstralije z vzhoda proti zahodu, katerega zajeten del je Brezdrevesna ravnina, imenovana tudi Nullarbor.

Danes so časi drugačni in prečkanje te ravnine z avtom po sicer edini asfaltirani cesti zahteva zgolj dva dni vožnje (medtem ko je raziskovalec Eyre potreboval več kot eno leto), kar sva že pred sedmimi leti izkoristila sodelavca geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Odpravila sva se na ogledno odpravo terena pokrajine, ki sicer ni deležna prav velike pozornosti raziskovalcev. A je geografsko oko ujelo toliko nenavadnih pokrajinskih oblik, da se je iz tega razvila prava znanstvena odisejada, sestavljena iz večletnega terenskega dela, ki še traja, dolgotrajnih laboratorijskih analiz ter preučevanja satelitskih in drugih digitalnih posnetkov te ravnine.

Nullarbor je ena od največjih kraških ravnin na svetu in se razprostira med žgočo Veliko Viktorijino puščavo na severu in hladnim Južnim oceanom na jugu. Znana je po osupljivo ravnem in nerazčlenjenem površju na eni strani ter na drugi strani po obsežnih jamskih sistemih z dvoranami rekordne velikosti. Tako je ravna, da je celo na glavni asfaltirani cesti le malo ovinkov in raven odsek, dolg skoraj 147 km, je najdaljša avstralska cesta brez ovinkov.

Ime Nullarbor je sicer sestavljenka iz dveh latinskih besed, »nullus« in »arbor«, kar preprosto pomeni »brez dreves«. Ravnina namreč leži v polpuščavskem podnebju, kjer je dežja malo, rastje pa stepsko. Neusmiljena narava se odraža tudi z izjemno redko poselitvijo domorodcev, ki so živeli tukaj še pred prihodom Evropejcev. Ta večinoma nomadska ljudstva, ki so živela v harmoniji z naravo ter bila od nje popolnoma odvisna, so se sezonsko naseljevala zgolj v južnem obalnem delu Nullarborja, kjer je rastje zaradi deževnih zahodnih front Južnega oceana bogatejše, ter na severovzhodnem robu Nullarborja, kjer kamnito apnenčasto površje prekriva debela plast sedimenta, zato sta bogatejša tudi rastje in živalstvo.

Zaradi odročnosti je Nullarbor ena od najslabše poznanih pokrajin v Avstraliji. Ravnino, ki je kar desetkrat večja od Slovenije, prečkata po njenem južnem robu le ena asfaltirana cesta in železnica. Z gradnjo železnice leta 1917 je ob njej nastalo več zaselkov oziroma postaj, vendar je danes večina opuščena in nanje spominjajo zgolj ruševine hiš ter njihova krajevna imena na nekaterih turističnih in topografskih kartah, vključno z Google Earthom. Razen nekaj osamljenih kmetij, katerih posestvo je primerljivo s polovico slovenskega ozemlja, ter malega zaselka Eucla ob južni obali na Nullarborju drugih naselij ni.

Nullarbor je bil nekoč morsko dno, kjer so se skozi tisočletja odlagali karbonatni ostanki školjk, koral in drugih morskih organizmov. Pred približno 15 milijoni leti se je celotno dno dvignilo nad morsko gladino. Ker je bil dvig zgolj vertikalen, ravnina ni izkusila takega gubanja, kot so ga na primer Alpe v Evropi, zato je ostala popolnoma ravna.

Topnost karbonatnega materiala, ki se je kmalu po dvigu iz morja sprijel v trden kamen, ki je danes  apnenec, se kaže v podzemlju Nullarborja, kjer so nastale jame. Nekatere so globoke več kot sto metrov in za tiste najgloblje so značilna jezera brakične (mešanica sladke in slane vode) vode ter izrazito dolgi podvodni rovi, ki dosegajo rekorde v svetovnem jamarskem potapljaštvu. V večino globokih jam se vhod odpira v obliki ogromnih udornic, kjer je pogosto težko najti pravo pot med podornim kamenjem na dnu udornice v nadaljevanje jame. V eni izmed globokih jam obstaja tudi čisto prava peščena sipina, ki je nastala zaradi močnega prepiha v ozkih rovih in kasnejše ogromne dvorane, kjer se prepih zaradi večjega prostora poleže ter se erodiran jamski pesek odloži.

Naše prve raziskave leta 2011 so bile usmerjene v preučevanje dolin na nekdanjih morskih klifih na jugu planote, ki so danes umaknjeni od morja. Same oblike na prvi pogled niso kaj posebnega in jim do zdaj raziskovalci niso namenjali nobene pozornosti. Vendar doline, ki nakazujejo na površinski tok vode, niso oblike, ki bi jih običajno pričakovali na krasu. Na dveh uspešnih odpravah, kjer je bilo podrobneje pregledanih 25 dolin, smo odkrili, da se doline v zgornjih delih končujejo z jamami, zapolnjenimi s sigo. Mineraloške analize in datacije sige so razkrile, da gre za nekdanje kraške izvire, saj so doline nastale s podiranjem jamskega stropa in zadenjskim umikanjem – gre torej za tako imenovane zatrepne doline. S tem smo pojasnili eno večjih ugank avstralskega krasa –  namreč kako so se pretakale vode v kraškem podzemlju pred več milijoni let, ko je bilo podnebje občutno bolj vlažno. Rezultati so dosegli veliko odmevnost v znanstvenih in poljudnoznanstvenih krogih v Avstraliji, iz česar se je razvilo tesno mednarodno sodelovanje. 

Več v majski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.