Gea

Kako velika je največja država na svetu

Transsibirska železnica je omrežje železniških prog, ki rusko prestolnico povezujejo z ruskim Daljnim vzhodom

Tekst: Polona Frelih

slika
Stara parna lokomotiva na bajkalski krožni železnici, ki je bila v gradbenem smislu daleč največji zalogaj, poteka vzdolž Bajkalskega jezera, s 1600 metri najglobljega jezera na svetu. Foto: Shutterstock

Ultimativna popotniška izkušnja, najboljše železniško popotovanje na svetu in romantično popotovanje, ki bi moralo biti na seznamu vsakega popotnika, je le nekaj superlativov, s katerimi turistične agencije in popotniški časopisi opisujejo transsibirsko železnico. A že ob površnemu branju »transibirskih potopisov« pozornemu bralcu ne uide, da večina tujcev na dolgem potovanju skozi melanholično brezovo pokrajino, ki ga spremljajo hipnotični zvoki vlaka – padam, padam, padam – predvsem negoduje nad tujim, neznanim in drugačnim … ruskim. 

Železniško dogodivščino, ki je dolga kar četrtino poti okoli sveta, v najboljšem primeru priporočajo kot idealen način, da ob kozarčku rujne kapljice spoznate prave Ruse, predvsem pa, da na lastni koži občutite, kako velika je v resnici največja država na svetu. A dejansko na ruskih vlakih še bolj pogosto kot vodko pijejo čaj, in to v skodelicah s posebnimi kovinskimi držali. Ko je vlak v gibanju, skodelice diskretno žvenketajo in tudi zaradi tega zvončkljanja je potovanje z ruskimi vlaki dejansko precej romantično.

Tudi iz pripovedovanja znancev, ki so v mladih letih iz Moskve do Vladivostoka  po večini potovali v tako imenovanem plackartu, se pravi v tretjem razredu, kjer potniki teden dni preživijo kot sardine v konzervi, je mogoče sklepati, da je velika sibirska pot, kot so ji rekli nekoč, predvsem lekcija iz spoznavanja ruske duše; pijani sosed s strtim srcem, ki na ves glas recitira Puškina, kratki odmori za kajenje, gostija iz trdo kuhanega jajca, vloženih kumaric in dušenega piščanca, ki se začne takoj, ko vlak spelje, vonjave pa se širijo po vsem vagonu, ter nič kaj sramežljivo javno preoblačenje v trenirke in natikače, saj Rusi radi potujejo udobno. V Rusiji zaradi ogromnih razdalj, dolžine potovanja ne merijo v urah, pač pa v dnevih, zato je zanje vlak precej več kot prevozno sredstvo – za ta čas postane njihov dom. 

Šest devic s Kamčatke
»Da bi si predstavljali, kako dolgo je trajalo potovanje z Daljnega vzhoda do evropske Rusije pred gradnjo transsibirske železnice, je neki zgodovinar navedel primer šestih devic s Kamčatke, ki jih je carica Elizabeta Petrovna povabila k sebi v Sankt Peterburg. Krepostna dekleta iz 18. stoletja je na poti z v meglo zavitega vulkanskega polotoka spremljal carski oficir. Ko so dosegle Irkutsk, trgovsko in administrativno središče vzhodne Sibirije, je vsaka od njih rodila otroka, ki ga je spočel njihov spremljevalec. Zato so ga zamenjali z nekom, ki je vzbujal več zaupanja, vendar so mlade matere, ko so dosegle Sankt Peterburg – 14 tisoč kilometrov od Kamčatke – svojim prvorojenkam in prvorojencem rodile polbrate ali polsestre,« je Harmon Tupper zapisal v epskem delu, polnem arhivskih fotografij in zemljevidov z naslovom  Do Velikega oceana: Udomačitev Sibirije in gradnja transibirske železnice (To the great ocean, the taming of Siberia and the building of the Trans-Siberian railway). Američan je osvojitev Sibirije in gradnjo transsibirske železnice primerjal z osvojitvijo ameriškega Divjega zahoda. 

Železniško progo so mediji v carski Rusiji opevali kot »najlepši dragulj v carjevi kroni«, številni Američani in Britanci pa so jo podcenjevali in so o njej govorili kot o »zarjavelih železniških tirnicah skozi prostranstva niča«. Ameriški raziskovalec jo je navkljub težavam in nesrečam med gradbenimi deli označil za »izjemen spomenik človeškemu triumfu nad naravo iz železa, lesa in kamna«, ki je zaostalo državo popeljal med industrijske velikane. Transibirska železnica prečka najbolj prostrane ravnice in največje gozdove ter reke na svetu, pokrajina, čez katero brzi vlak, pa skriva ogromne zaloge železove rude, nafte, zemeljskega plina, premoga, lesa in drugih naravnih bogastev.  

Železna žila Sibirije, ki je dolga kar 9289 kilometrov, je pred dvema letoma praznovala svoj stoti jubilej, a še vedno ostaja najdaljša železniška proga na svetu. V Guinessovi knjigi rekordov ji pripadata še dva »rekorda«: največ železniških postaj, 990, rekordno dolga pa je bila tudi njena gradnja, saj je trajala kar četrt stoletja. Še vedno ima kultni status, saj so po njeni zaslugi meje Rusije potisnili do Tihega oceana, Sibirijo pa jim je uspelo integrirati in jo ohraniti v neposrednem kontaktu z evropsko in neazijsko  civilizacijo. 

Več v aprilski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.