Gea

Atentatorja sta bila dva

Vse do danes ostaja neodgovorjenih več vprašanj v zvezi z atentatom na predsednika Kennedyja

Tekst: Aleš Nosan

slika

Med vožnjo mimo visoke opečnate zgradbe, v kateri je bilo skladišče knjig, se je predsednik nenadoma zgrabil za vrat. Takoj zatem ga je naslednji strel zadel v glavo. Omahnil je k ženi, ki je v paniki poskušala vstati in rešiti moža. 

Pozno zvečer 22. novembra 1963 je v Washingtonu pristalo predsedniško letalo iz Dallasa. Množica novinarjev in filmskih snemalcev se je gnetla na stezi. Celotna Amerika je gledala prenos katastrofe: iz letala so prinesli krsto s posmrtnimi ostanki predsednika Kennedyja. Z dvigalom so spustili krsto na tla in vojaki so jo na ramenih prenesli do posebnega vozila. 

Dejstvo pa je, da v krsti, v katero so bile uprte oči vse Amerike, ni bilo predsednikovega trupla. To so vedeli le redki. Tekla so leta, na dan so prihajale nove informacije in ljudje so začeli spraševati: zakaj je bila krsta prazna; kam so med obdukcijo izginili Kennedyjevi možgani; zakaj je bila na njegovem telesu opravljena kirurška operacija; kako jim je uradnega morilca Oswalda uspelo ujeti tako hitro; kakšno korist je imel od Kennedyjeve smrti podpredsednik Johnson; ali je Jack Ruby, človek, ki je ustrelil Oswalda, deloval sam? In najpomembnejše: ali je Warrenova komisija, ki je preiskovala atentat, prevarala svet?
Predsednik Kennedy je sredi leta 1963 odšel na predvolilno turnejo. Obiskal je enajst držav na zahodu ZDA. Novembra je nameraval obiskati Teksas, konzervativno in desničarsko državo, kjer mu prebivalstvo tradicionalno ni bilo naklonjeno. 

V petek, 22. novembra, je tako predsedniško letalo pristalo na letališču Love Field v Dallasu. Kennedy je izstopil skupaj z ženo Jacqueline in podpredsednikom Johnsonom. Pozdravil jih je guverner John B. Connally z ženo. Kennedy je bil zadovoljen, ker mu je več kot pet tisoč ljudi na letališču prijazno mahalo v pozdrav. Obiska v Teksasu se je upravičeno bal, vedel je, da so v preteklih dneh po ulicah mesta delili letake z njegovo sliko in napisom: »Išče se zaradi izdaje!« 

Ob 11.50 sta predsednik in guverner z ženama sedla v odprto limuzino in se počasi odpeljala proti središču mesta. Že v začetku je bilo storjenih nekaj težko razumljivih napak. Opustili so običajni vrstni red avtomobilov, pri katerem bi prva morala voziti avtomobila z varnostniki, orožjem in zalogo krvi predsednikove krvne skupine. Prav tako niso upoštevali, da se predsednik ne bi smel voziti v odprtem vozilu. Kolona bi se morala pomikati hitreje in motorji s policijskim spremstvom bi morali voziti bližje predsedniški limuzini.

Ob 12.30 so se avtomobili pomikali po aveniji Rosse. Guverner je ob pogledu na navdušeno množico na pločnikih dejal Kennedyju: »Gospod predsednik, ne morete reči, da vas Teksas ne ljubi in ne spoštuje.« Odgovor »Ne, tega ne morem reči« je bil po poročanju novinarske agencije United Press International zadnji stavek, ki ga je Kennedy izgovoril v življenju. Med vožnjo mimo visoke opečnate zgradbe, v kateri je bilo skladišče knjig, se je predsednik nenadoma zgrabil za vrat. Takoj zatem ga je naslednji strel zadel v glavo. Omahnil je k ženi, ki je v paniki poskušala vstati in rešiti moža. Na rob avtomobila je skočil varnostnik in poskušal s svojim telesom zaščititi predsednika. Voznik je naredil usodno napako. Namesto da bi pospešil, je zmanjšal hitrost in omogočil, da je bil predsednik ustreljen še enkrat. Šele nato je pohitel proti bolnišnici.
Od tu naprej so dogodki polni skrivnosti, nasprotujočih si dejstev in namernega prikrivanja resnice.

Več v novembrski reviji Gea, 2017

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika slika
slika slika slika slika

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.